V začetku marca so podrli verjetno največji in najstarejši hrast v Stražunu. Rasel je ob serpentinastem cestnem ovinku, kjer Kosovelova ulica v gozdu sreča Belokranjsko. Šlo je za zdravo drevo in v njegovi bližini je lastnik tega dela gozda podrl še več drugih visokih in zdravih dreves.

Kot izpostavlja Maksimiljan Fras, poznavalec Stražuna, ki o gozdu piše tudi blog, sečnja sama po sebi ni a priori sporna.  “Včasih je celo nujna, kot je bilo to v primeru saniranja posledic žledoloma in neurij, ki zahtevajo sanacijo in tudi redno vzdrževanje gozda zahteva določeno sečnjo. Nekaj drugega pa je načrtna sečnja impozantnih, velikih in zdravih dreves, ki so sicer gospodarsko najbolj zanimiva, ki pa so po drugi strani del tiste privlačnosti gozda, zaradi katere je med Mariborčani priljubljen kot parkovni gozd in se jim kot tak zdi vreden ohranitve. Stražun brez svojih visokih bukev in hrastov verjetno ne bi bil enako privlačen za sprehode. A tudi sprehod med samimi suhimi in bolnimi drevesi ne bi bil ne privlačen in ne varen,” se zaveda Fras.

Ob tem izpostavlja še sečnjo na drugem koncu gozda, ki se je zgodila v začetku leta 2019 med Zagrebško cesto in Kinološkim društvom Maribor. Še obsežnejšo poseko pa v bližnji prihodnosti načrtujejo na koncu Lovske ulice, ob Novi ulici, kjer nameravajo zgraditi novo naselje stanovanjskih hiš, o čemer smo tudi poročali.

Lastniška razdrobljenost povzroča težave

Kljub temu, da so Stražun z občinskim odlokom razglasili za naravni spomenik in da je v okviru Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot vpisan v seznam naravnih vrednot državnega in lokalnega pomena, je njegovo varstvo in upravljanje sistemsko precej pomanjkljivo urejeno, je prepričan Fras.

“Stanje zelo zapleta velika lastniška razdrobljenost, saj so gozdne parcele ‘zaščitenega’ dela Stražuna v rokah več deset različnih lastnikov. Ob tem pa ni uradne osebe, ki bi v danem trenutku razpolagala s telefonskimi številkami vseh teh številnih lastnikov. Sicer je razumljivo, da zasebni lastniki želijo imeti od svojih gozdnih parcel kdaj tudi kakšno korist in ne samo stroškov, davčnih in drugačnih,” pojasnjuje Fras na svojem blogu.

Ker gresta status naravnega spomenika in gozdarjenje težko skupaj, bi bil zato po njegovih beseda morda korak v pravo smer, da bi se zasebnim lastnikom ponudil ugoden odkup njihovih parcel. Zgolj informacijske table po njegovem namreč niso dovolj za trajno zaščito Stražuna.