Potem ko ima štajerska prestolnica pet mostov, je med njimi zagotovo najbolj prepoznaven Stari most, ki se je pred drugo svetovno vojno uradno imenoval Državni most. Glavni most, kot ga danes imenujemo tudi stari most. Tudi zato, ker je pred 100 leti pomenil arhitekturni biser tistega časa ne samo v Mariboru, ampak tudi v celotni avstrijski monarhiji.

Do podatkov tudi s strokovnjaki

Iz bogatih zbirk Pokrajinskega arhiv Maribor je razvidno, da je gradnja mostu močno vplivala na spremembo podobe mesta ne samo v tistem času, ampak tudi v današnjem. S pomočjo podjetja Ponting inženirski biro, kjer se ukvarjajo s projektiranjem zahtevnih inženirskih objektov in konstrukcij, predvsem vseh vrst premostitvenih objektov (viadukti, mostovi, nadvozi, podvozi,…), smo izbrskali nekaj podrobnosti o tem mostu. Pomagali smo si tudi s publikacijo Pokrajinskega arhiva Maribor z naslovom Stoletni mariborski glavni most.

Prerekanja in poslabšanje odnosov med Nemci in Slovenci

Želje, predvsem pa potrebe po novem cestnem mostu se je v mestu porodila leta 1903, ko je bil ob povodnji ogrožen leseni most v Mariboru. Oblast je prišla do zaključka, da mesto nujno potrebuje nov cestni most, ki je moral biti predvsem višji in širši ter brez strmih dovozov, da bo zadostil naraščajočemu prometu v mestu ter povezal levi breg z Magdalenskim predmestjem. A že sama izbira lokacije naj bi med Nemci in Slovenci povzročila precej prerekanj in poslabšanja odnosov. Za gradnjo mostu je bilo predvidenih več lokacij, denimo, tudi v nadaljevanju današnje Ulice slovenske osamosvojitve in Vetrinjske ulice, a so mestni svetniki oktobra 1907 odločili, da bo novi most stal v nadaljevanju Gosposke ulice. Odločili so se za stroškovno drago varianto, saj je bilo treba zaradi gradnje porušiti veliko hiš, in sicer devet na levem bregu reke Drave ter tri na desnem. Glavni trg so zaradi novega mostu razširili proti vzhodu, medtem ko je na desnem bregu nastal novi trg, danes Trg revolucije. Gradnjo novega mostu je država kot financer predlagala dunajskima podjetjema E. Gaertner (kamnita podlaga mostu) in Waagner & Biro & Kurz (projektiranje železne konstrukcije).

Širina mosta je 12 metrov

Gradnja mostu je potekala med 1909 do 1913. Stari most je tako nadomestil lesni most, ki je bil lociran nekaj deset metrov gorvodno in na nivoju obrežja, medtem ko novi povezal zgornjo dravsko teraso. Stari ali Glavni most, takrat se je imenoval Državni most (Reichsbruecke – po investitorju), je bil dokončan leta 1913, sosednjega – lesenega – pa so podrli leta 1925. Glavni most se podobno kot železniški nadaljuje z betonsko-kamnitimi oboki. Širina mosta je 12 metrov. Ob koncu druge svetovne vojne je bil porušen in nato obnovljen. Do izgradnje Titovega mostu je služil za glavno magistralno cestno povezavo, danes pa je urejen kot mestni most.

Iz betona, kamna, granita in asfalta

Najpomembnejši materiali pri gradnji so bili beton, kamen in železo. Iz betona so temelji, jedro stebrov, oboki viaduktov in podlaga za vozišče ter pločnike (za vezavo peska in gramoza naj bi bilo porabljenih 289 vagonov cementa, ki so ga uvozili iz cementarne Retznei pri Ernovžu). Iz kamna oziroma granita s Hudega Kota (Ribnica na Pohorju) so izdelali zunanjo prevleko stebrov in obokov, kamen pa so uporabili za robove pločnikov na obrežnih delih mostu ter stopnice proti Lentu. Čelne stene in krila so bili od zunaj kiklopsko obdelani kamni iz gnajsa, ki so ga pripeljali iz Lovrenca na Dravskem polju. Vozna površina je bila na obrežnih delih mostu narejena iz porfirnega kamna iz južnotirolskega Branzolla, na rečnem delu mostu pa iz lesenih klad. Pločniki so bili v celoti asfaltirani. Iz železa je bila narejena nosilna konstrukcija mostu, zanjo pa so porabili okoli 965 ton železa, dodatnih 130 ton železa pa je bilo porabljenega še za kesone, ki so skriti pod dnom rečnega korita.

Na otvoritvi tudi nadvojvoda Friderik

Dovoljena obremenitev mostu je znašala 690.000 kilogramov, kar bi pomenilo 10-tisočglavo množico. Z gramozom so obremenili posamezne loke kot celotni most in pri tem ugotavljali deformacije. Čez most so peljali še 18 ton težko cestni valjar in 12-tonski tovornjak. Vsi rezultati obremenitev so bili ugodni. Skupni stroški čiste gradnje so znašali okoli 2,2 milijona kron, ki jih je v celoti plača država. Nakup zemljišč v znesku 640.000 kron sta plačala država in občina. Most so svečano odprli v soboto popoldne, 23. avgusta, 1913, dogodka pa se je v cesarjevem imenu udeležil nadvojvoda Friderik.