Časi, ko so bile strmine mariborskega Pohorja povsem nedotaknjene, smučalo pa se je ob Treh ribnikih, so minili. Novo dobo so med meščane Maribora pripeljali pogumni posamezniki, od Čopa, do Cizlja, Senčarja in drugih, ki so si prvi upali zarisovati sledi v pohorski sneg in smučarska pobočja pripravljati za prihodnje generacije. Pa danes, še vemo, kako so smučali včasih?

Pri hotelu Bellevue. Razglednica je bila odposlana leta 1976. Razglednico hrani Pokrajinski arhiv Maribor.

Smučarski šport Mariborčane navdušuje že dolgo, na nekoliko drugačen način pa pripoveduje tudi zgodbo mariborske zgodovine. Ozrimo se nazaj na prve sledove smuči v snegu, prva organizirana smučanja, boj proti okupatorju v vojnih časih, ponovno obuditev sneženih aktivnosti na Pohorju po vojni, težaško, kar več deset tisoče delovnih ur dolgo gradnjo rekreativno-športnega centra pod Pohorjem, prvo sedežnico, prve smučarske učne ure, prva tekmovanja …

Od Treh ribnikov do pohorskih strmin

Podajmo se v leto 20. leta prejšnjega stoletja, ko so redki junaki smučali, drsali in se sankali ob Treh ribnikih, Pohorje pa je belo in nedotaknjeno samevalo, le tu in tam si je kdo upal na smuči po pohorskih strminah. Nato se je v Mariboru leta 1919 po nemškem vzoru ustanovil Prvi slovenski športni klub Maribor, ki je prevzel vlogo vzgoje slovenske, predvsem pa mariborske mladine. Tako so prvi Mariborčani po manjših prvenstvih in tekmovanjih v bližini sčasoma širili vest o tem, da se tudi v mestu ob Dravi prebuja zanimanje za snežne športe. Franjo Peternel, dr. Adolf Salberger, dr. Ciril Hrašovec, dr. Makso Šnuderl, Ivan Roglič, major Metod Rakuša, Janko Trošt in kapetan Miro Šuput so bila prva imena v mariborski smučarski zgodovini, kmalu se je med zanesenjake uvrstil še Vekoslav Golubovič.

Smučarsko tekaško prvenstvo s ciljem v parku, sezona 1928/29. Fotografija je bila objavljena v Zborniku Mariborskega športnega društva Branik leta 1979.

Tek, skakalnica in zmage

Trud nad strminami navdušenih posameznikov je svojo podobo dobil januarja 1927, ko se je zgodilo prvo meddruštveno smučarsko tekmovanje na Pohorju, na katerem so se tekmovalci preizkusili v teku in skokih. Skakalnica je bila postavljena ob Mariborski koči, tekaška proga pa se je vila vse od Ruške pa do Mariborske koče. Mariborski potencial so prepoznali tudi v jugoslovanskem vodstvu, saj so leta 1928 mariborskemu smučarskemu odseku zaupali organizacijo državnega prvenstva za Slovenijo v tekih na smučeh. Takratni smučarji so tako pretekli 27 kilometrov dolgo progo od Ruške koče preko Klopnega vrha do Smolnika. Tekmovalno smučanje se je v teh letih šele dodobra začelo, na kasnejših dogodkih so namreč mariborski smučarji vedno znova dokazovali, da izkušnje pohorskih strmin premagajo vse druge.

Leta 1932 se je odprlo še novo smučarsko področje, saj se je namreč zgradila takoimenovana 35-metrska »betnavska« skakalnica, kmalu za njo pa še več manjših.

Smučarski skoki na novi betnavski skakalnici leta 1932. Fotografija je bila objavljena v Zborniku Mariborskega športnega društva Branik leta 1979.

V 30. letih so se člani kluba zaradi sporov razdelili, nastal je še Mariborski smučarski klub, a jedrnega kluba, Prvega slovenskega smučarskega kluba to v podiranju rekordov in novih zmagah ni ustavilo. Leta 1932 se je odprlo še novo smučarsko področje, saj se je namreč zgradila takoimenovana 35-metrska »betnavska« skakalnica, kmalu za njo pa še več manjših. Poskusili in zablesteli so tudi domači skakalci, med njimi bolj poznani Herbert Jurič, Ljuban Mušič in Franci Čop. V tem času se zgradi še Senjorjev dom na Jezdarskem sedlu na Pohorju, ki v prihodnosti postane pomembna smučarska točka.

Čop, Fanedl, Cizelj in druge pohorske legende

Čas pred začetkom druge svetovne vojne zaznamujejo uspehi vrhunskih mariborskih posameznikov, teku na smučeh se uveljavi Karel Fanedl, med alpskimi smučarji pa Miran Cizelj, ki v tekmovanju med Zagrebom in Mariborom zmaga kot najboljši posameznik. Začne se doba posameznih in moštvenih odličij, ki pa pod nacistično okupacijo kmalu izzveni. »Okupator je številne člane kluba izgnal, odpeljal v koncentracijska, vojaška in delovna taborišča,« mračno obdobje opiše zbornik Mariborskega športnega kluba Branik iz leta 1979.

Olimpijska kandidata Franci Čop in Vlado Legvart,1947. Leto kasneje je na olimpijadi 1948 uspešno tekmoval Franci Čop. Fotografija je bila objavljena v Zborniku Mariborskega športnega društva Branik leta 1979.

Udarniško delo, sedežnica in vzpenjača

Zagreti smučarji pa so delo po vojni hitro nadaljevali, novi pogoji so namreč zdravo telo postavljali v središče vsakdana, zato je nekdanji Prvi slovenski smučarski klub Maribor postal Fiskulturno društvo Maribor. 1946 se začne udarniško delo in mariborsko Pohorje postane športno-turistično središče. 21 000 udarniških ur se je delalo, rezultat pa je bil viden 1. januarja 1950, ko je na Pohorju stekla prva sedežnica v Jugoslaviji. Sledila je gradnja koč, po zavidljivih smučarskih uspehih in pionirskem delu članov društva pa je leta 1957 luč ugledal najpomembnejši objekt, pohorska vzpenjača. Kmalu zatem sta med pohorskimi vrhovi nastali še Ribniška koča in koča pri Arehu.

Jugoslovanska reprezentanca na olimpijadi v St. Moritzu leta 1948. Čopa najdemo čepečega čisto levo, Senčar je šesti med stoječimi. Fotografija je bila objavljena v Zborniku Mariborskega športnega društva Branik leta 1979.

S Pohorja na olimpijske igre

Novosti in novi objekti pa so pomembno prispevali tudi k mednarodnemu preboju. Državna prvenstva, na katerih so mariborski smučarji blesteli, so bila le prvi korak – leta 1948 se je po odličju na državnem prvenstvu v alpskih disciplinah v olimpijsko ekipo, ki je naslednje leto z vodjo Dušanom Senčarjem odpotovala v St. Moritz, uvrstil Franci Čop.

Od Poleta do Branika

Smučarska zgodba se je z leti tako razširila, da so bile potrebne tudi organizacijske spremembe, zato je bil leta 1949 ustanovljen smučarski klub Polet s predsednikom Dragom Senico na čelu. Pomembno vlogo zveznega trenerja alpskih smučarjev je v tem obdobju prejel tudi Franci Čop. Število članov, ki so se navduševali nad smučanjem, je leto za letom raslo … Polet se je po dveh letih preimenoval v smučarski klub Branik, prvi predsednik pa je postal Viktor Purkeljc.

Žičnica, 1951. Avtor fotografije je Franci Čop. Fotografijo hrani Pokrajinski arhiv Maribor.

Pekrska skakalnica in Dušan Senčar, ki Maribor povede v svet

Ustavimo se še v letu 1953, ko je bila otvorjena kar 80 metrov velika skakalnica na Pekrski gorci, ki se je tako uvrstila takoj za tisto v Planici. V prvih skokih jugoslovanskih tekmovalcev na novi skakalnici je prvo mesto osvojil Ljubljančan Bine Rogelj. Ta čas zaznamuje tudi delo Dušana Senčarja, ki je s svojo vodstveno in trenersko vlogo spreminjal zgodovino tako mariborskega kot slovenskega smučanja. Kot generalni sekretar je deloval v smučarski zvezi Jugoslavije ter s sodelovanjem v FIS krojil sam vrh svetovne smučarije. V letu 1956 je tako Senčar uvedel sistematične treninge, ki so kmalu pokazali še boljše rezultate kot poprej, blesteli pa so predvsem mladi alpski tekmovalci.

Ruška koča in neznano tekmovanje. Fond Zavoda za urbanizem. Fotografijo hrani Pokrajinski arhiv Maribor.

Senjorjev dom na Pohorju okoli leta 1938. Fotografijo hrani Pokrajinski arhiv Maribor.

Svetovni pokal –  začelo se je na Pohorju

Smučarski klub Branik se je z mednarodno priznanim delom Dušana Senčarja širil tudi izven meja, ključni trenutek pa je bila gotovo organizacija mednarodnega mladinskega tekmovanja za šesti pokal alpskih dežel leta 1960. Čeprav najprestižnejših naslovov niso odnesli Slovenci, je bil glas o pohorskih strminah, ki se je s tem dogodkom razširil daleč naokoli, še pomembnejši. Prav to tekmovanje pa je predstavljalo osnovo za kasnejše tekme FIS B za moške in FIS A za ženske. Slednja se je nekoliko kasneje preimenovala v tekmovanje za svetovni pokal.

Pohorska zanimivost

Sneg dandanes ni več samoumeven, zato je hvaležnost Franciju Čopu, ki je v Maribor pripeljal prvi snežni top, več kot na mestu. Temu dejanju je nekaj let kasneje sledila gradnja snežnega stadiona, ki mu je sledilo načrtovanje celovitega sistema zasneževanja.

Jugoslovanskih deset

Izpostaviti velja še sezono leta 1964, ko so smučarji mariborskega Branika v veleslalomu zablesteli, saj se jih je kar pet uvrstilo med prvo jugoslovansko deseterico. Dve leti kasneje so branikovci na državnih članskih in mladinskih prvenstvih osvojili kar 19 medalj. Smetano smučarske scene so tisti čas oblikovali Tanja Cizej, Draga Žuraj, Gorazd Bedrač, Andrej Modrijan, Bojan Planteu, Jože Gazvoda in mnogi drugi.

Branikovci na pripravah v Kaprunu leta 1970. Na sliki so Šauperl, Sevčnikar, Bedrač, Zavrl in Gazvoda. Fotografija je bila objavljena v Zborniku Mariborskega športnega društva Branik leta 1979. Fotografija je bila objavljena v Zborniku Mariborskega športnega društva Branik leta 1979.

33 medalj, 3. olimpijec in akrobatsko smučanje

Omenimo še leto 1969, ko so se štirje člani smučarskega kluba Branik uvrstili na svetovno prvenstvo – Tanja Cizej, Draga Žuraj, Jože Gazvoda in Dušan Jaunik so se prebili na prvenstvo v Val Gardeno. Nova generacija mladih smučarjev je v naslednjih letih nosila še več medalj, v letu 1973 so smučarji na državnih prvenstvih osvojili kar rekordnih 33 medalj. Tri leta za tem, potem ko klub obhaja svojo 50. obletnico, Branik dobi še tretjega olimpijca, na zimske olimpijske igre v Innsbruck se poda Andrej Kozelj. Sedemdeseta leta zaznamujejo Igor Popenko, Uroš Mencinger, Vojko Zavrl, Jožica Črešnar, Manja Koklič, Tjaša Klanjšček, Tone Kozelj ter Janez Pleteršek in Peter Sitar. Desetletje se zaključi z uvedbo nove discipline, akrobatskim smučanjem.

80. leta pomenijo novo uspešno generacijo pod vodstvom Smučarske zveze Jugoslavije, na vrhu katere so bili prav člani Branika, Dušan Senčar, Tone Vogrinec in Filip Gartner. Nastale so nove zvezde: Tjaša Klajnšček, Janez Pleteršek, Bojana Dornik, Stojan Puhalj, Tomaž Jemc, Urban Planinšek, Andreja Potisk, Andreja Rojs, Matej Lunežnik, Niko Pauko, Mitja Tratnik, Janez Slivnik, Jan Matrljan, Aleš Škrubej, Peter Pen in Katja Koren.

Jože Gazvoda,olimpijec 1968, udeleženec svetovnega prvenstva 1970, balkanski prvak 1971, slikan v Arosi, v Švici leta 1972.Fotografija je bila objavljena v Zborniku Mariborskega športnega društva Branik leta 1979.

Jože Gazvoda med slalomom na Okrešlju, 1968. Fotografijo je na sprejemu olimpijcev podpisal Tito. Fotografija je bila objavljena v Zborniku Mariborskega športnega društva Branik leta 1979.

Samostojna Slovenija, samostojne težave

Legendarni Dušan Senčar je vodenje kluba po mnogih uspešnih sezonah leta 1999 predal Gorazdu Bedraču. Čas osamosvojene Slovenije je smučarskemu klubu Branik prinesel vlogo upravljalca smučišč, ki pa jo je kmalu prevzel Športni center Pohorje. A uspešne zgodbe so se zaradi denarnih težav ter stečaja ŠC Pohorje končale, upravljanje mariborskega sneženega bisera je prevzel Marprom, nekdanji Branik, ki je zadnje dni preživel pod vodstvom Boštjana Tancerja, pa je postal nekaj povsem novega, AS klub Branik Maribor.

Tolikih medalj pa gotovo ne bi bilo brez pomembnega elementa priljubljenega mariborskega zimskega športa – smučarske šole. Ideje so se pojavile že v glavah prvih navdušencev, začelo pa se je leta 1955. Deset let kasneje je Pohorje že ponujalo prvo organizirano smučarsko šolo, ki deluje še danes.

Vodstvo jugoslovanske reprezentance med leti 1975 in 1978: Matjaž Krajnc, zvezni trener za ženske, Dušan Senčar, zvezni selektor, Tone Vogrinc, zvezni trener za moške. Fotografija je bila objavljena v Zborniku Mariborskega športnega društva Branik leta 1979.

Zlata lisica – poglavje zase

Čeprav bi o Zlati lisici lahko zapisali marsikaj, povejmo le, da se lahko tudi zanjo zahvalimo Franciju Čopu, ki jo je skupaj z Dušanom Senčarjem ter Marjanom Kožuhom leta 1964 prvič organiziral. Najbrž si razsežnosti, ki jih bo to smučarsko tekmovanje doseglo, niso predstavljali, a tekmovanje je že na samem začetku Slovenijo poneslo na svetovni smučarski zemljevid. Dušan Senčar je nekoč dejal: »Imeli smo idejo, željo in voljo, da pripeljemo najboljše smučarke na svetu v Maribor, seveda pa si nismo mislili, kako veliko in pomembno tekmovanje bo iz tega nastalo. Toda saj takrat še ni bilo niti svetovnega pokala.«

Ob začetku nove sezone

Mariborsko smučanje je skozi celotno zgodovino rojevalo legende. Od Francija Čopa, veterana, ki je slovensko smučanje ponesel v svet, do Katje Koren, ki je na olimpijskih igrah leta 1994 v Lillehammerju v slalomu prismučala bronasto medaljo. A zgodba nikakor ni zaključena, saj se lahko Maribor trenutno pohvali z Ilko Štuhec, Klemnom Kosijem, Boštjanom Klinetom ter Filipom Flisarjem in Blažem Ogorevcem. Vsekakor pa z uspešnimi generacijami prihodnosti, ki bodo na pohorski sneg šele stopile.

Ko se naslednjič spustite po zasneženih pohorskih smučarskih progah, se spomnite, da Pohorje ustvarja zmagovalce. Če pa že ne to, pa gotovo ponosne Mariborčane.

Za pomoč pri brskanju po zgodovini ter za slikovno gradivo se zahvaljujem osebju Muzeja narodne osvoboditve Maribor ter osebju Pokrajinskega arhiva Maribor.