Današnji izgled železničarske kolonije pa ima malo skupnega z ureditvenim načrtom iz leta 1989. In kakšne bi bile rešitve? So za videz krivi prebivalci, ki ne spoštujejo kulturne dediščine ali bi jim za konkretne spremembe morala priti nasproti tudi občina?

Železničarska kolonija je začela nastajati leta 1863, ko je zasebna družba Južnih železnic zgradila 12 hiš. Ta predel se danes imenuje stara kolonija. Leta 1868 so nadaljevali z gradnjo 28-ih enakih hiš ti. »novo kolonijo« s po štirimi stanovanji v pritličjih in štirimi v nadstropjih. Današnji izgled železničarske kolonije pa ima malo skupnega z ureditvenim načrtom iz leta 1989. Zaščitena je kot kulturni spomenik in ima svoj ureditveni načrt, v okviru katerega je  izdelana projektna dokumentacija za obnovo vzorčne hiše.

Režim v okviru 5. člena Odloka o Ureditvenem načrtu S 16/2 določa, da je treba ohraniti del stare in nove kolonije z infrastrukturnimi objekti, ulični raster z drevoredi, vrtovi in zunanjo obliko stavb.

Postala je spomenik nemoči vseh udeležencev

O problematiki trenutnega videza Železniške kolonije smo govorili s predsednikom Mestne četrti Magdalena Jožefom Grahom. Pokazal nam je kako naj bi bila urejene vse hiše v koloniji, vse od temeljev do strehe, vključno z ograjo: »Žal, sedaj, ko se sprehodimo čez kolonijo, bi videli vse marsikaj drugače. Krajani nimajo izbire, morejo si zagotoviti varno bivanje in si domovanja urejajo po svojih najboljši močeh.«. Železničarska kolonija, po njegovih besedah, ni le problem mestne četrti kot take, temveč Mestne občine Maribor kot celote. »Kolonija je sedaj postala spomenik nemoči vseh udeležencev, predvsem pa oblasti, ki ni znala izpeljati svojega projekta kot si ga je sama zastavila.«

»Imamo primer lepih arhitekturnih zgradb. Želim poudariti, da bi bila urejenost Železniške kolonije kot arhitekturni spomenik, vendar je potrebno opozoriti, da materiali, ki so na razpolago, ne morejo zadostovati tem kriterijem in vremenskim pogojem, ki so se v teh 200 letih spremenili,« pojasnjuje. Meni, da bi krajani zagotovo radi izboljšali situacijo, a je potrebno poiskati konkretne rešitve, da bi kolonija izgledala bolje in bolj celovito kot danes. Pri tem bi po njegovem mnenju morala imeti več posluha tudi sama občina.

Jože Grah: »Apeliram Zavod za kulturno dediščino, da poskuša prisluhniti in dovoliti vsaj minimalne spremembe, da si lahko ljudje zagotovijo pogoje bivanja v teh lepih hiškah, ki so zagotovo za njih najbolj prijetne.«

»Lastniki so dolžni skrbeti za svojo lastnino« 

Govorili smo tudi z dr. Evo Sapač, konservatorsko svetnico Zavoda za kulturno dediščino Slovenije – Območne enote Maribor, ki nas je seznanila, da so v več evropskih državah vsa naselja opečna in mnoge lepe stavbe zelo podobne tem v železniški koloniji. »Ker gre za identiteto, nikomur ne pride na misel, da bi po svoje spreminjal tako krasno podobo stavbe ali naselja, saj bi tudi estetski učinek naselja postal grši, manj privlačen za bivanje, kaotičen.« Tako tam, v stanovanjskih naseljih primerljivih z našimi, spomeniška služba skorajda ni potrebna, saj državljani sami negujejo svojo dediščino. Sapačeva na tem mestu doda, da pri nas te zavesti še ni in to je razlog, da predstavnike spomeniške službe ljudje mnogokrat dojemajo zelo negativno.

»Priljubljenost si delimo s policijo, čeprav oboji služimo državljanom. Res pa je tudi, da bi državno vodstvo moralo nameniti mnogo večje zneske za obnovo kulturne dediščine, ali vsaj za razne olajšave, oprostitve davkov, še posebej in nujno v primerih, ko je vzdrževanje stavb dražje prav zaradi njihovega spomeniškega statusa,« pojasnjuje. Ob tem je optimistična, saj meni, da bo do tega res prišlo in bo status spomenika pomenil tudi možnost za sofinanciranje obnove.

   Eva Sapač: »Nekateri Mariborčani cenijo to kulturno dediščino, nekateri ne. To ni odvisno od družbenega in finančnega statusa, pač pa veliko bolj od identitete, ki je oblika samospoštovanja, spoštovanja do lastne, pa tudi tuje preteklosti in ljubezni do nje.«

»Lastniki so dolžni skrbeti za svojo lastnino. Glede spomenikov je nekoč spomeniška služba imela možnost vpliva na razporejanje javnih financ z razpisi za obnovo kulturne dediščine, že dolga leta pa temu več ni tako,« so nam pojasnili na Zavodu za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) Slovenije – Območni enoti Maribor. Njihova služba s financiranjem nima nič, prav tako ne s prekrški, ki jih obravnavajo inšpektorji. Ob tem dodajo, da so le vmesni člen pri postopkih, predvsem pa  strokovna služba, ki bdi nad dediščino tako, da zbuja zanimanje zanjo, osvešča ljudi, identificira in dokumentira dediščino na terenu ter pripravlja predloge za vpis v Register kulturne dediščine. »Prav tako vodimo postopke pridobivanja pogojev in soglasij za posege na spomenikih.«

Veliko hiš bi se še dalo rešiti

Zanimalo nas je, kako bi lahko po njenem mnenju rešili trenutno situacijo. Odgovarja, da predvsem z odnosom in ponosom prebivalcev do dediščine, stavb, v katerih  prebivajo. Poleg tega po eni strani s pomočjo države in pomočjo EU na drugi. »Vendar je to dolgoročni proces, če bo trajal predolgo, od kvalitet naselja ne bo nič ostalo. Če bi naselje zgolj vzdrževali v smislu obnove obstoječega, in zamenjave dotrajanih delov po vzoru originala, v smislu manj je več, bi lahko vsi, tako prebivalci, kot tudi tuji turisti, ki jih je iz leta v leto več, občudovali to evropsko dediščino,« pove Sapačeva.  Ob tem doda, da je veliko hiš še vedno avtentičnih ali pa bi se jih še dalo rešiti.

»V MČ bomo na to tematiko v kratkem sklicali okroglo mizo na katere bomo povabili določene krajane, ki živijo v koloniji in bo tudi podlaga za kasnejši zbor krajanov. Prizadevamo si, da izboljšamo kakovost življenja v tem zaščitenem območju, kar pa ni vse v naši moči,« pove Grah.

Konkretni postopki niso v teku

Z vprašanji kakšno je mnenje sedanjega župana o Železničarski koloniji ali imajo v prihodnjih letih plan pozornosti nameniti tudi temu delu in ali menijo, da Mariborčani cenimo kulturno dediščino, smo se obrnili tudi na Mestno občino Maribor. Prejeli smo odgovor: »Kar se tiče Železničarske in Delavske kolonije je v načrtu, da bi poskusili v naslednjih letih pripraviti nova izvedbena akta za obe območji, vendar konkretni postopki še niso v teku.«.