Žiga Kreševič je eden tistih, s katerimi lahko na dolgo, široko in poglobljeno debatiraš o Mariboru. O čemerkoli, najbolj pa o arhitekturi. Zgovoren, prijeten in strokoven sogovornik. Že za vprašanje, če smo Mariborčani posebni v tem, da vsako spremembo in novost v prostoru ne le opazimo, ampak še toliko raje komentiramo. Saj… Tudi njega je zanimalo, kako bodo sijale nove luči na Glavnem trgu.
Zakaj in od kod imamo takšen »firbec« v sebi? »Težko sicer sodim, ker ne poznam vzporednic s povprečnim Ljubljančanom ali Koprčanom, ampak kot arhitektu se mi zdi fascinantno, da se ob tistih, ki se tako vneto zanimajo za spremembe v svojem mestu, najdejo vedno tudi takšni, ki vse o vsem vedo. Takšni s(m)o. Lepo pa je, da ljudi zanima, le sodijo morda nekoliko hitro.« Kot arhitekt pa sam denimo priložnost vidi v trenutno praznih lokalih na južni strani Glavnega trga, kjer je poleti celodnevna senca in nudi pogled na prenovljeni trg z Rotovžem: »Takšen sem, v enem izzivu bi rad našel rešitev za pet problemov..«
Taborska promenada ima velik potencial
Dobila sva se tik pred uradno otvoritvijo Glavnega trga in kmalu potem, ko je bil del ekipe, ki je med šestnajstimi prijavitelji prejela prvo nagrado za prenovo Zdravstvene postaje Tabor. »Taborska promenada, kot jo vidimo mi v ekipi, je velik potencial, na katerem bo treba delati,« pravi Kreševič iz arhitekturne pisarne Transform.
Pa cenimo, kako se po prenovi Magdalenskega parka postopoma razvija Tabor? »To bo pokazal čas. Na tej lokaciji gre za urbanistično os, ki povezuje park in šole. Ne bi pa bilo dobro, če bi se končalo na tej točki.« Znova se bo namreč po njegovo porodilo vprašanje prihodnosti Kulturnega centra Pekarna. »Nekateri bodo zagovarjali ohranitev stanja, drugi bi ta potencial razvili. Ampak v vsakem primeru se bo treba s Taborsko promenado ukvarjati.«
Na projektnem natečaju za novo Zdravstveno postajo (ZP) Tabor je komisija prvo nagrado podelila rešitvi Uroša Lobnika, Davida Mišiča, Žige Kreševiča, Saša Žolka, Gorana Piršića in Davorja Fistriča.
Arhitektura je orodje za politiko
Ker se je Kreševič že uspešno in nagrajeno prijavljal na javne natečaje, je ustrezno vprašanje, kakšno je razmerje med arhitekturo in politiko. »S tem je tako: arhitektura je na nek način orodje v rokah politikov. Je nekaj, kar manifestira v fizični obliki.« In ne samo v obliki zidov in cest, temveč tudi kot (predvolilni) dosežek, kadar se prereže trak. »Težava pri arhitekturi pa je, da sama gradnja ni poceni. Zato me čudi, da se h gradnji (tako javnih kot tudi privatnih investicij) velikokrat pristopi nepremišljeno in s slabo začrtanimi plani. Še posebej za mesto, kakršno je Maribor, kjer nam zaradi povprečnin že tako primanjkuje denarja, ki naj bi nam pripadal.«
»Če vlagatelj, torej občina, želi evropski denar, mora najprej pripraviti projektno dokumentacijo, kar predstavlja določen finančni vložek za občino. Občina mora investirati, težava pa je, da marsikateri občan izrazi pomislek, da bi za ta denar lahko obnovili še tisto ulico in oni park.
Prenova Zdravstvene postaje Tabor je ocenjena na približno 4,2 milijona evrov, kar je glede na velikost objekta normalen vložek za tako zahtevno gradnjo. »Če vlagatelj, torej občina, želi evropski denar, mora najprej pripraviti projektno dokumentacijo, kar predstavlja določen finančni vložek za občino. Občina mora investirati, težava pa je, da marsikateri občan izrazi pomislek, da bi za ta denar lahko obnovili še tisto ulico in oni park. Jasno, bi, ampak upam, da bodo investicije bolj strateške. Ne tako sporadično, češ, dajmo malo tu, dajmo malo tam.« Kot strateški potencial navaja denimo Melje, ki trenutno stagnira, vmes pa se je že razmišljalo, da bi se tja preselilo umetnostno galerijo: »Pogrešam več tovrstnih debat in bolj odprto izmenjavo mnenj med arhitetki in prostorskimi načrtovalci.«
Če bi imeli še 50 tisoč prebivalcev…
Ker je del generacije, ki se je rojevala, ko so se gradili stanovanjski kompleksi, ga zelo veseli, da so v mestu znova gradbeni žerjavi, ki gradijo stanovanjske soseske na Pobrežju in Studencih. »Končno se gradi! Končno! Dobro je z vidika, ker bo mesto morda dobilo malo večjo kritično maso ljudi. Po izkušnjah iz tujine menim, da ima Maribor ravno malo premalo maso ljudi, da bi lahko delal nekaj malo bolj resnega in večjega. Če bi imeli še 50 tisoč ljudi, to je groba ocena preko palca, bi bili višji tudi prihodki občine zaradi povprečnin, nekateri stroški bi se nato porazdelili.«
»Tam ciljajo, da bi prišli do pol milijona prebivalcev, ker potem pristanejo pod regionalne centre, ko bi lahko črpali dodatna evropska sredstva. Dobro, vsi vemo, da Maribor nikdar ne bo imel pol milijona prebivalcev, bi pa lahko državna socialna politika z davčnimi stopnjami namesto gradnje enodružinskih hiš in razpršene gradnje, ki prinaša tudi ogromne investicije v izgradnjo in vzdrževanje komunalne infrastrukture, raje spodbujala nakup in gradnjo večjih stanovanj v mestih.«
Kot primer navaja namreč strategijo sosednjega Gradca. »Tam ciljajo, da bi prišli do pol milijona prebivalcev, ker potem pristanejo pod regionalne centre, ko bi lahko črpali dodatna evropska sredstva. Dobro, vsi vemo, da Maribor nikdar ne bo imel pol milijona prebivalcev, bi pa lahko državna socialna politika z davčnimi stopnjami namesto gradnje enodružinskih hiš in razpršene gradnje, ki prinaša tudi ogromne investicije v izgradnjo in vzdrževanje komunalne infrastrukture, raje spodbujala nakup in gradnjo večjih stanovanj v mestih.« Stanovanje je namreč za okolje precej cenejše in bolj vzdržno.
Avto 95 odstotkov časa stoji
Maribor je zlasti ob novem prometnem režimu Koroške ceste in vprašanju zaprtja Lenta opazno trčil ob urbane in prometne izzive. Načrtovana prenova Gregorčičeve ulice je na javni debati navrgla zlasti skrb prebivalcev, da bodo ostali brez parkirnih mest. Kajti le odvzeti parkirna mesta in obenem ponujati zgolj dolgoročno rešitev ter pričakovati ali vsiliti spremembo navad… »Da, to je velika sprememba, ki se ne zgodi čez noč. Začne se z vzgojo v osnovni šoli. Mariborčani po neki študiji baje opravijo 70 odstotkov poti krajših od 800 metrov z avtomobilom. Dokler ne bomo potovalnih navad spremenili v glavi, ne bo šlo. Na recikliranje smo se navadili, mene petletna hči popravi, če pomotoma zamenjam zabojnika za smeti.«
»Kupimo avto, ki nato 95 odstotkov časa stoji in zaseda 10 do 12 kvadratnih metrov prostora. Tega prostora ne moreš uporabiti za prav nič drugega. Prav zaradi avtov na Lentu ne znamo živeti z reko, žal. Gledamo avte, ne labodov.«
Kolesa so, tako Kreševič, rešitev, kakor je tudi car sharing. »Kupimo avto, ki nato 95 odstotkov časa stoji in zaseda 10 do 12 kvadratnih metrov prostora. Tega prostora ne moreš uporabiti za prav nič drugega. Prav zaradi avtov na Lentu ne znamo živeti z reko, žal. Gledamo avte, ne labodov.«
Takšne tunele imajo denimo v Lizboni
Ena od rešitev prometnih težav na levem bregu Drave naj bi bil tunel pod Gosposvetsko in Partizansko cesto, omenja se tudi tunele skozi Kalvarijo in Piramido. »Seveda je dobro, da sanjamo tudi nekaj velikega. Študiral in živel sem v Lizboni, kjer takšni tuneli z izvozi funkcionirajo. Je pa vprašanje, koliko je to realno v Mariboru glede na to, kako drage so takšne investicije. Zato mislim, da bi prej morali urediti vpadnico na desnem bregu, kjer je po svoje že zamujena priložnost z Valvasorjevo, nato pa resno razmisliti o povezavah sever-jug.«
Zato mislim, da bi prej morali urediti vpadnico na desnem bregu, kjer je po svoje že zamujena priložnost z Valvasorjevo, nato pa resno razmisliti o povezavah sever-jug.«
Še enkrat je v tej luči za primerjavo ponudil Gradec, s katerim ima izkušnje. »Tam opuščajo, da bi avtobus zapustil cesto in zapeljal v avtobusno postajališče v zalivu. Ne, avtobus se ustavi sredi ceste, zraven je povrhu še ograja, tako da avtobusa nikakor ne moreš prehiteti. S tem ti povedo, da si v avtu enakovreden z javnim potniškim prometom. V avtu čakaš in tako ugotoviš, da nisi prav nič profitiral, če si šel z avtom. To so mali koraki, ki ne stanejo veliko, lahko pa imajo velik vpliv.«
Ljudje arhitekte vidijo le kot birokrate
Koliko je v Mariboru arhitektov? »Glede na dampinške cene definitivno preveč. Danes je tako, da stranke ločiš na tiste, ki rabijo le papir, in one, ki želijo arhitekture. Tiste druge med strankami prešteješ na prste ene roke. Večina ljudi arhitekte vidi kot pot, kako priti do dovoljenja za gradnjo. Morda se ljudje ne zavedajo najbolje, a tisti, ki gradijo ali prenavljajo, po vsej verjetnosti to počno prvič in zadnjič, zato bi veljalo res dobro premisliti, kaj in kako bo zgrajeno.«
Diplomiral je v Ljubljani, predaval v Gradcu, zdaj v Mariboru
Žiga Kreševič od diplome leta 2012 na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani pod mentorstvom prof. Jurija Kobeta deluje tako v praksi kot v izobraževalnem ustroju. Še v času študija, ki ga je delno opravil tudi na Instituto Superior Tecnico v Lizboni, je v biroju Atelier Arhitekti sodeloval na večih javnih ter vabljenih natečajih (OŠ Lavrica, Mariborski otok, Knjižnica Rotovž, Plečnikov stadion). Med leti 2013 in 2018 je bil predavatelj in asistent na Inštitutu za arhitekturne tehnologije na Tehnični univerzi v Gradcu, . Od leta 2018 deluje kot samostojni arhitekt, od leta 2019 pa je kot asistent aktiven tudi na Oddelku za Arhitekturo na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo UM.
