Čeprav so gozdovi in obilica zelenih površin v naših krajih na srečo še vedno samoumevni, pa tudi ti leto za letom izginjajo. Tudi Stražun, parkovni mariborski gozd, ki povezuje Pobrežje, Brezje in Tezno, je vse manjši. V zadnjih 40 letih se je skrčil skoraj za polovico, napovedane gradnje in drugi posegi pa številko vedno znova zmanjšujejo. Danes Stražunski gozd pokriva približno 150 hektarjev površja, vprašanje pa je, ali bomo ta obseg uspeli ohraniti. Dodaten problem ohranjanja tega mariborskega gozda predstavlja tudi njegovo lastništvo, saj ga je več kot polovica v zasebni lasti.
Ne grozi mu le serijsko izsekavanje, saj je Stražun tudi sicer že vrsto let nekoliko zanemarjen. Gozdni rob postopno uničujejo novi stanovalci ter gradnje majhnih hišic in lop, gozdne poti za hrupno vožnjo uporabljajo tudi motoristi in avtomobili, problematični pa so tudi številni umetno grajeni zapuščeni kanali.
Čas, ko je Stražun prekrival skoraj ves Maribor
Območje, nad katerim se bohoti Stražunski gozd, je tako geografsko kot zgodovinsko gledano zelo bogato. Takoimenovano Mariborsko ravnino je s počasnim preusmerjanjem svojega toka oblikovala ledeniška Drava, pri tem pa za sabo pustila rahlo terasasto površje. Tudi Stražun označuje mejo znamenite Tezenske oziroma Studenške terase, ki loči Pobrežje od nekoliko višjega Tezna.
Kasneje je območje Maribora prerasel gozd, njegove ostanke pa predstavljajo prav redki mariborski gozdovi – Stražunski, Tezenski, Studenški, Betnavski … Če je bila narava tesno prepletena z življenjem prebivalcev tega območja, pa je bliskovita urbanizacija z gradnjo velikih stanovanjskih in industrijskih objektov po II. svetovni vojni ta odnos postavila na obrobje – tudi dobesedno.
Prihod industrije v Maribor je za gozdove pomenil konec
Če se še za hip podamo v zgodovino Stražuna, ugotovimo, da je skozenj v antičnem času tekla rimska cesta, večji cestni sistem pa so na območju današnje Tržaške ceste zasnovali šele veliko kasneje, v 18. stoletju. Podatki starih katastrov pričajo, da je ob koncu 18. stoletja Stražun, ki še ni bil razdeljen, obsegal kar 1110 hektarjev, krčenje pa se je začelo predvsem po izgradnji slovite južne železnice leta 1846, ki je Mariboru po eni strani prinesla industrijsko slavo, po drugi pa korak za korakom pokopala naravo.
1976 je sledilo krčenje za izgradnjo hitre ceste, po tem pa je ob zavedanju, da gozda skorajda ni več, z nekaj zakonodaje nastopila tudi mestna občina. Izračuni strokovnjakov v 80. letih so namreč pokazali, da se Stražun letno zmanjša za nekaj več kot 3 hektarje, kar bi pomenilo, da lahko do leta 2027 izgine.
Ob koncu 19. stoletja je bilo izkrčenih skoraj 450 hektarjev, veliki rezi pa so se zgodili predvsem po II. svetovni vojni. Tako je bilo na območju današnje gramoznice posekanih novih 50 hektarjev, še več gozdne površine pa je podleglo črnim gradnjam, ki so gozd nezadržno in nenadzorovano skrčili. 1976 je sledilo krčenje za izgradnjo hitre ceste, po tem pa je ob zavedanju, da gozda skorajda ni več, z nekaj zakonodaje nastopila tudi mestna občina. Izračuni strokovnjakov v 80. letih so namreč pokazali, da se Stražun letno zmanjša za nekaj več kot 3 hektarje, kar bi pomenilo, da lahko do leta 2027 izgine. Tak scenarij je bil na srečo le črna napoved, upajmo pa, da pri tem ostane.
Izginule naravne danosti
Od številnih biserov narave, ki jih je v preteklosti ponujal Stražun, je zaradi človeških posegov ostalo bore malo. Tako le malokdo ve, da je gozd nekoč preplavljalo mnogo izvirov, od katerih so danes ostali le trije, dva v bližini Nasipne ulice, tretji, imenovan Mrzlica, pa pod Štrekljevo ulico, na območju Stražuna pa je bilo celo barje.
Na območju Stražuna je bilo nekoč mogoče najti celo barje.
Svoje je doživel tudi Stražunski potok, v katerega so v prejšnjem stoletju napeljali kanalizacijo, ki so mu zaradi vse večjih količin onesnažene vode, ki se je stekala iz vedno večjega Maribora, dogradili še umetni kanal. Stražunska voda je danes zaradi takih posegov precej degradirana, kar lahko prepoznamo že po vonju, ki nas ob določenih dneh spremlja na sprehodu skozi gozd. Svoje so dodale tudi ideje o izgradnji stražunskih term ter vrtine, v katerih se črpa termalna voda.
Nekoč jazbeci, vidre, orli in sove uharice, danes živali mnogo manj
V času pred invazivnimi posegi Mariborčanov je bil Stražun tudi biotsko nekoliko drugačen kot danes, saj je bilo mogoče najti mogočna hrastova drevesa ter ponekod zanimive močvirne rastline, danes pa namesto teh najdemo le koprive in travniško zelenje.
Žal pa ni več mogoče videti jazbecev, vider, jastrebov, orlov, številnih dvoživk ter celo sov uharic. Te so, tako kot mogočna stražunska drevesa, podlegle človeški roki.
Še vseeno pa Stražun zavetje nudi številnim živalskim vrstam, med največjimi srnam, dalje pa tudi vevericam in poljskim zajcem, številnim žuželkam ter predvsem obilici zanimivih ptičjih vrst. Žal pa ni več mogoče videti jazbecev, vider, jastrebov, orlov, številnih dvoživk ter celo sov uharic. Te so, tako kot mogočna stražunska drevesa, podlegle človeški roki.
Stražun kot prizorišče vojne
Stražun ni le naravni, ampak tudi kulturni in zgodovinski spomenik. Ena od idej, ki bi Stražun rešila pred propadom ali dokončnim izkrčenjem, je mestni gozd predstavila v podobi spominskega parka, ki bi obeležil množična grobišča povojnih pobojev, odkritih na tem območju.
Stražunski gozd bi lahko po nekaterih špekulacijah bil celo največja grobnica hrvaških žrtev, pobitih po vojni.
Slednja so bila odkrita predvsem pri gradnji cest, predvideva pa se, da bi lahko bilo območju Tezenskega gozda še več posmrtnih ostankov – Stražunski gozd bi lahko po nekaterih špekulacijah bil celo največja grobnica hrvaških žrtev, pobitih po vojni. V gozdu je vidnih še nekaj sledi vojne, saj je bil na delu Stražuna nekoč vojaški poligon.
Gozd, ki skriva potencial za cvetoče mesto
Ta zeleni biser Maribora pa kljub številnim težavam, med katere sodijo smrad, invazivne rastlinske in živalske vrste, črne gradnje, zanemarjenost, onesnaženost in odmetavanje odpadkov, za številne Mariborčane še vedno predstavlja nezamenljiv prostor za oddih in popoldanski sprehod. Potenciali za to, da bi lahko Stražun polepšali in ga vsaj v takem obsegu kot je danes, predali potomcem, pa vsekakor obstajajo – energijska pot, improvizirane klopi in koši, informativne table … Le upamo pa lahko, da bo imelo do ohranjanja gozda in projektov njegovega oživljanja posluh tudi mariborsko vodstvo.
