Med spustom pod Malečniški most, ki nudi pot do umetno izgrajenega kanala, na drugi strani pa do stare Struge reke Drave, mi Vid Potočnik, študent biologije na Fakulteti za naravoslovje in matematiko UM postavi zanimivo vprašanje: »Dejstvo, da se nekatere ptice jeseni odselijo v toplejše kraje, kot ta območja po navadi nazivamo, je v sodobni družbi splošno znano. Redko kdo pa se vpraša, zakaj se ptice sploh selijo in kaj v njih vzbudi “željo” po tej začasni spremembi svojega bivališča.«
Z Vidom se na teren odpraviva tik pred Evropskim dnevom opazovanja ptic, ki sta mu posvečena 3. in 4. oktober, na ta dneva pa se po vsej Evropi, pa tudi v Sloveniji, zvrsti nešteto opazovalnih dogodkov. V Sloveniji nad temi bdi Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, novice o tem, kaj se dogaja v pernatem svetu pa lahko najdete na njihovi spletni strani.
Zakaj se ptice selijo?
Z jesenskimi in kmalu zatem zimskimi dnevi pred nami se Vid odloči, da mi podrobno predstavi svet selivk. Ko s fotoaparatom lovim ravnotežje na nekoliko premočenem terenu stare dravske struge, mi pojasnjuje: »Večina ptic, ki se odseli, je žužkojedih. To pomeni, da njihova hrana temelji na žuželkah in ostalih členonožcih, recimo pajkih in stonogah. Razlog za migracijo je pri teh pticah nadvse logičen, saj žuželke zimo preživijo v stanju mirovanja, dormanci, najpogosteje kot jajčeca ali ličinke in tako pticam večinoma niso na voljo.«
»Členonožci so namreč zelo odvisni od temperature svojega okolja, za razliko od ptic, ki kot homeoterni organizmi zimo lahko preživijo v aktivnem stanju, če le imajo dovolj hrane. Zaključimo lahko, da je zelo pomemben razlog za selitev ptic prehrana in ne toliko nizke temperature, saj se jim ptice uspešno postavijo po robu,« pojasnjuje mladi ornitolog: »Po drugi strani so ptice stalnice večinoma ptice, katerih prehrana temelji na rastlinah, ki so v določeni meri dostopne tudi pozimi. Ker pa hrane ni na pretek in veliko ptic v najhladnejšem letnem času izgubi svoje življenje, je v naši družbi navada, da se pticam postavlja krmilnice, ki so dobrodošel vir energije.«
Tudi ujeta ptica želi poleteti v »južne kraje«
Kako ptice sploh vedo, da se »morajo« seliti, me zanima, Vid pa takoj razloži: »Notranji dejavniki, ki v pticah vzbudijo potrebo po selitvi so zelo raznoliki. Določen delež prispevajo hormoni in genska predispozicija, ki pticam pomagata tudi pri sami pripravi na selitev. Zanimivo je namreč, da se mnoge ptice pred samo migracijo zelo zredijo, nekatere celo podvojijo svojo normalno težo, kar je posledica tega, da začnejo jesti pretežno sadje in druge rastlinske plodove, ki so polni enostavnih sladkorjev. Večje zaloge hrane so bistvene za uspešno premagano razdaljo do kraja selitve, saj mnogi osebki, ki ne zberejo dovolj zalog, med potjo poginejo.«
Ptic selivk tako v hladnejših in krajših dnevih ne boste obdržali pri sebi, saj je želja po selitvi močnejša … »Pomemben sprožilni dejavnik je tudi dolžina dneva, ki s prihodom jeseni in nato zime postaja vse krajši. Že stari naravoslovci pa so ugotovili, da je potreba po selitvi pticam prirojena, kajti tudi v ujetništvu vzgojene ptice selivke, so v času selitve poskušale oditi, s tem da so se zaganjale v vratca kletke. To stanje so poimenovali kar selitveni nemir,« še doda Vid Potočnik.
Za ptice niso meje nikdar zaprte
»Migracije se od vrste do vrste zelo razlikujejo, saj nekatere ptice preletijo zgolj par kilometrov, medtem ko druge preidejo celo na drugo celino. Razlike se pojavljajo tudi v samem potovanju, mnoge potujejo v večjih skupinah, posamezne se ustavljajo na počivališčih, kjer dopolnijo svoje energijske zaloge in še bi lahko našteval,« pojasnjuje mladi ornitolog ter v ogled priporoči Netflixovo serijo Our planet, ki med drugim prikaže tudi precej zanimivih ptičjih vrst.
»Marsikdo je začuden nad sposobnostjo ptic, da se uspejo uspešno vrniti iz tako oddaljenih krajev. Dejansko je to posledica več različnih dejavnikov, saj mnoge ptice za navigacijo uporabljajo sonce, zvezde in Zemljino magnetično polje, nekatere pa naj bi se delno zanašale celo na voh,« razlaga Vid.
»Marsikdo je začuden nad sposobnostjo ptic, da se uspejo uspešno vrniti iz tako oddaljenih krajev. Dejansko je to posledica več različnih dejavnikov, saj mnoge ptice za navigacijo uporabljajo sonce, zvezde in Zemljino magnetično polje, nekatere pa naj bi se delno zanašale celo na voh,« razlaga Vid in se pošali: »Za ptice niso meje nikdar zaprte …«
Najbolj poznane srednjevropske selivke so zagotovo lastovke, mestna in kmečka, hudourniki, pa tudi manj poznane penice, srakoperji in markantna kukavica, našteva Vid, ko si ogledava gnezda mestnih lastovk, pritrjena pod Malečniškim mostom.
Kruta resničnost podnebnih sprememb
Pa vendar vse le ni tako rožnato … Ob Evropskem dnevu opazovanja ptic je pomembno pripomniti, da jih morda, če zadnje ustrezno ne poskrbimo in ne ustavimo človeških posegov v okolje, čez čas ne bomo opazovali. »Podnebne spremembe vsekakor vplivajo na ptice selivke, saj je bilo opaženo, da so mnoge nekoliko spremenile selitvene vzorce, denimo s hitrejšo ali počasnejšo selitvijo in s spremembo samega mesta selitve. Presenetljivo je, da lahko podnebne spremembe celo povzročijo, da se neka populacija selivk neha seliti in postane populacija ptic stalnic. Seveda je možen tudi obraten proces,« pove Vid.
»Še večji problem pa so nekatera prezimovališča na jugu, kjer ptice niso zakonsko zavarovane. Težave se pojavijo, ker se ptic v mnogih krajih ne ščiti in jih tam masovno lovijo, pobijajo in preprodajajo, kar nedvomno povzroči, da se vrne manjše število ptic, kot bi se jih naravno. Cilj je zagotoviti zaščito pticam selivkam tudi v njihovih prezimovališčih, saj idealni pogoji na njihovih gnezdiščih sami po sebi ne morejo pomagati, če so razmere na prezimovališčih zelo slabe,« opomni.
Oaza sredi mestnega vrveža
Nekaj časa še opazujeva naravo ob stari dravski strugi, ki je, kljub temu, da se nad njo pne prometen Malečniški most in je tik ob njej umeten kanal, še vedno čudovita in bogata. Nedaleč opaziva sivo čapljo in Vid me z daljnogledom v roki opozori na temno liso, po kateri jo lahko prepoznamo.
»Stara struga je zelo dragoceno pribežališče za ptice, ki običajno živijo v bližini tekoče ali stoječe vode. Vsak Mariborčan lahko tam redno skozi vse leto opazuje pogoste race mlakarice, pri katerih samca zlahka prepoznamo po žareče zeleni glavi,« razlaga: »Tukajšnja zanimivost so gotovo čaplje, ki se običajno pojavljajo kar v treh različnih vrstah. Večji sivi osebki pripadajo sivi čaplji, velike bele ptice so velike bele čaplje, nekoliko manjše in z zelo opaznimi rumenimi stopali pa so male bele čaplje.«
Nad staro strugo, pa tudi drugod v Mariboru pogosto opazimo tudi galebe: »Večina ljudi galebe povezuje z morjem, a to ni nujno res, kajti številni galebi so se prilagodili življenju v bližini rek ali jezer. Mariborčani imamo tako priložnost, da spremljamo precejšnje število rečnih galebov, ki so razmeroma majhni galebi s črno obarvano glavo v svatovskem perju. Obenem občasno reko preleti in se na njej ustavi tudi kakšen osebek druge vrste galebov. Stalni gostje so vsekakor labodi grbci, ki ob bregovih reke Drave celo gnezdijo, kar najlažje vidimo po prisotnosti nekoliko manjših umazano sivih labodov, ki so mladiči. Prihajajoča zima pa najbolje opiše favno stare struge in ostalih delov Drave v Mariboru, kajti takrat smo deležni velikega števila prezimujočih ptic, vse od lisk, sivk, galebov in kormoranov.«
Kam in kako opazovati?
Ker je tako vprašanje ob dnevu opazovanja ptic skorajda nujno postaviti, Vida prosim za nekaj opazovalskih nasvetov, nakar mi pove, da je ptice najlažje opazovati prav ob Dravi, »vroči« točki pa sta tudi Stražun in Mariborski otok. »Seveda pa nekaj pogostejših vrst uspeva v okolici stanovanjskih objektov, kjer lahko celo gnezdi,« mi pojasni.
»Ptice lahko opazujemo kadarkoli, tudi ko gremo po raznih opravkih so te živahne živali vedno okoli nas. Največ ptičjih vrst bomo lahko videli zjutraj ali zvečer, saj takrat mnoge pojejo in jih bomo posledično lažje opazili.« Pove, da moramo pri opazovanju nenehno poslušati zvoke v okolici, saj so ptice namreč veliko bolj pozorne od nas in bodo zato zelo hitro pobegnile. »Ozirati se je potrebno za premikanjem v grmovju ali krošnjami dreves, v katerih se pogosto nahajajo mnoge živali,« še doda.
Odličen opazovalski izlet ponujajo tudi Ormoške lagune, nam bližnji naravni rezervat, v katerem najdemo prave opazovalnice, zanimive ptičje ter druge živalske vrste pa boste našli v prav vseh slovenskih naravnih rezervatih.
»Opazujemo s pomočjo daljnogleda ali brez, saj lahko številne vrste vidimo od blizu. Za resnejše opazovanje je priporočljiva uporaba beležke, v katero si zapišemo opažene vrste, ali ptico nekoliko opišemo ter skiciramo, da jo doma identificiramo,« še doda. »Priporočljivo je tudi osnovno znanje prepoznavanja ptičjega oglašanja, saj bomo tako vrsto prepoznali, še preden jo bomo zagledali in posledično lažje vedeli, kam usmeriti svoj pogled. Nekatere ptice so namreč najraje v grmovju, druge na strehah, spet tretje na tleh,« mi svetuje.
Odličen opazovalski izlet ponujajo tudi Ormoške lagune, nam bližnji naravni rezervat, v katerem najdemo prave opazovalnice, zanimive ptičje ter druge živalske vrste pa boste našli v prav vseh slovenskih naravnih rezervatih.
