Danes 19-letni Rezai Mohammad Dawood je pred šestimi leti zbežal iz Afganistana, kjer je s starši in šestimi sestrami živel v revni vasici na severu države. “Pri nas v Afganistanu že 40 let traja vojna. V letih 2014/2015 se je Nato umaknil iz države, situacija je posledično postala slabša, talibani so zavzeli naše vasi. Oče me je takrat vprašal, ali bom ostal doma ali grem v kakšno drugo bolj varno državo,” nam pove Rezai Mohammad, ki zdaj živi v Mariboru, se izobražuje in od leta 2018 trenira boks pri Železničarskem boksarskem klubu Maribor.

Pri 14 letih se je v družbi 13 fantov, ki jih povečini ni poznal, odpravil na pot. Najmlajši med njimi je bil star devet let. “Na poti smo bili 45 dni, prečkali smo puščavo, morje, gorske prelaze, … Iz Afganistana smo se najprej odpravili v Pakistan, nato v Iran, Turčijo, od tam v Grčijo, Makedonijo in potem z vlakom do Slovenije. Takrat nismo kaj dosti razmišljali o nevarnostih, smo pa na srečo preživeli. Slovenije takrat sploh nisem poznal, niti nisem vedel, da obstaja. Tu me je ustavila policija, ki ni dovolila, da kot mladoletnik potujem po Evropi. Tako sem najprej dva meseca preživel v Slovenj Gradcu, nato pa so me odpeljali v krizni center v Maribor.”

Na spletu je poiskal Železničarski boksarski klub Maribor in takoj vedel, da želi trenirati pri njih

Rezai Mohammad je v Mariboru kmalu začel obiskovati osnovno šolo, naučil se je jezika, zdaj pa zaključuje srednjo šolo za avtomehanika. Ves prosti čas pa namenja boksu. Na vprašanje, zakaj ravno ta šport, nam odgovori: “Že v Afganistanu sem kakšen mesec bolj rekreativno spoznaval ta šport, vendar mi starši niso dovolili treningov. Ko pa sem že bil v Sloveniji, pa sem si v fitnesu nadel rokavice in se navdušil za ta šport. Nato sem na spletu poiskal Železničarski boksarski klub Maribor in takoj sem vedel, da želim trenirati pri njih.“

Pokazal je veliko volje, hitro se je učil in posledično napredoval. Zdaj je že nekaj časa v tekmovalni skupini do 56 kilogramov.

“Kar naenkrat se je pojavil pri nas. Pokazal je veliko volje, hitro se je učil in posledično napredoval. Zdaj je že nekaj časa v tekmovalni skupini do 56 kilogramov. Nekaj težav ima le s pridobivanjem državljanstva, pri čemer mu pomagamo tako na ravni zveze kot kluba. Trenutno ima sicer začasni slovenski potni list, s katerim lahko tekmuje po Evropi in v balkanskih državah, razen v Srbiji, kjer potrebuje vizo. Zelo uspešen je tudi v slovenski ligi, kjer pa se večkrat zgodi, da nima, ker je tako uspešen, nasprotnika. Če bi imel naše državljanstvo, bi zagotovo bil državni prvak,” pa doda  Robert Reher, predsednik Boksarske zveze Slovenije s sedežem v Mariboru in predsednik Železničarskega boksarskega kluba Maribor.

Gre za enega večjih slovenskih boksarskih klubov, ki je bil v lanskem letu na lestvici uvrščen na drugo mesto, tik za Boks klubom Intercom Celje. V zvezo je sicer vključenih 40 klubov. “V našem klubu imamo zastopane vse starostne in težnostne kategorije. To je okoli 230 članov, ki so stari deset in več let, imamo tudi člane in netekmovalno skupino rekreativcev, prvič pa se z boksom pri nas srečujejo že petletniki, s katerimi seveda vse delamo preko igre.”

Njegov cilj je uvrstitev na olimpijske igre

Rezai Mohammad, ki stanuje v Mariboru, v najemniškem stanovanju, pravi, da je njegov cilj v boksu uvrstitev na olimpijske igre, po končani srednji šoli pa se želi vpisati na Fakulteto za šport. Sicer pa pravi, da so ga Mariborčani lepo sprejeli, prav tako sošolci, ki mu zelo pomagajo. “Ko sem prišel v Slovenijo, sem govoril angleško, kolikor sem pač znal. Kakšno leto se nisem želel učiti slovenščine, ko pa sem se odločil, da ostanem tukaj in sem našel prijatelje, sem začel z učenjem. Z domačimi v Afganistanu sem v stikih prek družabnih omrežij. Oče sicer ne želi zapustiti domovine, sestre pa želijo iz Afganistana čimprej oditi, tudi zaradi možnosti študija.”

“Najbolj pri srcu so mi pa ljudje, ki so prijazni”

In kaj sicer meni o Sloveniji? “Tukaj je vse drugače kot pri nas; hrana, kultura, ljudje, navade, … Najbolj pri srcu so mi pa ljudje, ki so prijazni, pa tudi mesto je lepo. Na začetku mi je bila najbolj čudna hrana, tako da prva dva tedna sploh nisem veliko jedel. Moram pa povedati, da pri nas kuhamo boljše, čeprav sem se sedaj že navadil tudi na slovensko hrano. Sicer kuham sam, tako da kakšno jed naredim tudi po afganistansko.

Kakšne pa so Slovenke? Pri odgovoru na to vprašanje ostane skrivnosten in pove le: “Slovenke so luštne.”

Robert Reher; Raven boksa želim dvigniti na višji nivo

Robert Reher doda: “V zvezi si prizadevamo, da raven boksa dvignemo na nekoliko višji nivo in ga napravimo bolj prepoznavnega. Imamo regionalno ligo, v katero je vključena celotna bivša Jugoslavija, junija bomo v Mariboru organizirali svetovni boksarski pokal (Silver glove world), na katerem pričakujemo med 300 in 400 boksarjev, za naslednje leto pa se dogovarjamo za mladinsko evropsko prvenstvo. Naš glavni cilj pa so seveda olimpijske igre 2028 v Los Angelesu, na katerih bo Mohammad glavni favorit.”

Naš glavni cilj pa so seveda olimpijske igre 2028 v Los Angelesu, na katerih bo Mohammad glavni favorit.

Reher še poudarja, da je potrebno ločiti med amaterskim in profesionalnim boksom: “Profesionalni boks je precej skomercializiran, za najboljše so v igri velike denarne nagrade, morda je za gledalce bolj atraktiven. V amaterskem boksu, za katerega pa pravimo, da je pravi boks, borbe trajajo trikrat po tri minute, v profesionalnem 12 rund. Tudi v amaterskem boksu, pri katerem je manj poškodb, smo začeli z denarnimi nagradami, zadnjem svetovnem prvenstvu je bil denarni sklad 2,5 milijona evrov.”