V Sloveniji deluje živaloljubno društvo, ki med drugim pomaga tudi invalidnim psom. Gre za Zavod Pit, kjer prostovoljci poskrbijo za poškodovane kužke in jim poiščejo nove domove. Pogosto celo v Angliji, Franciji ali na Nizozemskem. Pravijo, da takšne živali širijo obzorja in nas veliko naučijo.

Zavod PIT se od ostalih društev razlikuje zato, ker se od kužkov, ki so drugačni, nikoli ne obrnejo stran. Poškodovanemu kužku najprej omogočijo veterinarski pregled z vsemi specialističnimi preiskavami, ki so potrebne za pravilno postavitev diagnoze. Včasih je morda potrebna operacija ali amputacija, nekdaj pa se ne da ničesar več storiti, ker je poškodba stara ali pa je poškodba hrbtenice tako močna, da kužek ne bo nikoli več hodil. Ko pse oskrbijo, dajo vse od sebe, da jim najdejo nove domove.

Ne glede na postavljeno diagnozo, psi po opravljeni operaciji dobijo postoperativno nego in zdravila po navodilih veterinarja. »Nekateri kužki potrebujejo nego in fizioterapijo, tisti z amputirano nogico enako, invalidnim kužkom, ki svojih nogic ne morejo več uporabljati, pa naročimo voziček in jih nanj navajamo, razgibavamo in izvajamo fizio vaje,« razlaga Blanka Kapus Passecker iz Zavoda.

Blanka Kapus Passecker iz Zavoda PIT

Večina gibalno oviranih psov najde dom čez mejo

Kapus-Passeckerjeva pravi, da Slovenci za posvajanje psov takšne sorte nismo toliko odprti, med tem ko je v Angliji, Franciji ali na Nizozemskem to povsem normalno. Pse, ki imajo invalidske vozičke so v glavnem posvojili prav v teh državah. »Smo mnenja, da se ljudje bojijo odgovornosti, da je strah pred veterinarskimi stroški ogromen, da je nepoznavanje tega, kako je imeti invalidnega kužka velik dejavnik pri odločanju, ki se nagiba v negativo. Predvidevamo, da je prisoten strah pred tem, da je pes sam po sebi obveznost in je potem invalidni pes toliko večja obveznost. Ljudje se bojijo, da ji ne bodo kos, da ne bodo znali ali imeli časa za to. Da je z invalidnim kužkom samo delo in nič veselja, kar se zdaleč ne drži.«

V Zavodu PIT ne delajo razlik in invalidnim psom po končani terapiji ali postoperativni negi dovolijo, da so psi, kot vsi ostali. Učijo jih, se z njimi igrajo, vozijo na sprehode in jih socializirajo. »Za nas ni razlik med tistimi s štirimi tačkami ali tistimi s tremi ali pa tistimi na vozičku.«

Invalidna žival širi obzorja

Prednost pri posvojitvi živali z omejenimi gibalnimi sposobnostmi je predvsem tem, da takšna žival širi naša obzorja in nas nauči veliko več kot mi njo. »Vse nam veliko bolj povrnejo. Prednost je ta, da rešite vi njihovo življenje in oni močno obogatijo vaše,« razlaga Kapus-Passeckerjeva. Aktivisti so posvojili že kar nekaj kužkov z amputirano tačko, ljudem jih včasih prav tako predstavijo na javnih dogodkih, da jim postanejo bližje in jih hitreje sprejmejo.

Sodelujejo tudi v Mariboru

Na območju Maribora prav tako deluje več društev za pomoč živalim, eno od teh je AniMa – Animals Matter, ki tesno sodeluje z Zavodom PIT. Trenutno imajo v oskrbi invalidno psičko Lino, ki ji iščejo dom. Tudi društvo AniMa si zelo prizadeva za kužke po celi Sloveniji in izven meja, so pa zelo aktivni na štajerskem koncu. Nekaj invalidnih psov je tudi našlo domove direktno v Mariboru.

Slovenci se velikokrat odzovejo negativno

Blanka Kapus Passecker je posvojila invalidno psičko Destiny po tem, ko ji precej časa niso mogli najti skrbnika. Sama živi med Dunajem in Ljubljano in pravi, da lahko iz prve roke potrdi razliko v dojemanju živali.  »V Sloveniji so mi na sprehodu v roku pol ure trije popolni neznanci povedali, da jo mučim, da sem egoist, ter mi ponujali denar za evtanazijo, četudi je Destiny zdrava kužica, polna življenja, a vse to jih ni niti zanimalo. Vse kar so videli je njen voziček in po njihovo mučenje z moje strani.«

Pripoveduje, da je v Avstriji drugače. »Ljudje mi stisnejo roko, jo božajo in z navdušenjem pozdravijo, vprašajo kaj je bilo in kako ji gre, prosijo za sliko, če nas večkrat srečajo pa jo tudi že z imenom pozdravijo. Od 100 ljudi, gresta morda dva mimo, ki rečeta, da je revica a prav nihče nam ni rekel, da jo mučimo in da bi jo bilo bolje evtanazirati.«

Standardni veterinarski stroški so enaki

Standardni veterinarski stroški so za invalidnega psa enako visoki, kot za povsem zdrave pse, enako je tudi s ceno prehrane ali priboljškov. »Seveda pa se pozna, če se želi opraviti fizioterapije, laserske terapije, vodne vaje. Pozna se pri cenovno bolj kvalitetnih vozičkih, ali pri dodatkih za gibanje, v kolikor jih kužek potrebuje.«

»A če smo iskreni, saj tudi popolnoma zdrav kužek stane, vsem želim, da bodo vedno zdravi, a tudi oni lahko zbolijo.  Seveda pa je odvisno tudi od samega kužka in njegove poškodbe oziroma od zmogljivosti, koliko lahko naredi sam. Naša Destiny je zelo samostojna,« pravi Kapus-Passeckerjeva.

Destiny osvaja slovenska srca

Psička Destiny s svojo zgodbo in pojavljanjem na Facebook profilu aktivistke Zavoda PIT razbija stereotipe. »Ima svoje podpornike in ljudi, ki se veselijo njenih uspehov, pa tudi držijo pesti zanjo, ko ima zdravstvene težave. Zanjo sem naredila licitacijo in ogromno ljudi ji je pomagalo, da smo plačali operacijo kolka, nas bodrijo in se veselijo ob njenih objavah.«

Psička Destiny širi obzorja

Na invalidskih vozičkih so tudi kužki Nik, Glück, Pepelka in Fleki, ki dajejo delovanju zavoda poseben pečat. »Radi rečemo: mi smo njihovo vse. A brez tega, da množica ljudi verjame vanje, tudi mi ne zmogli vse te pomoči. Verjamemo, da bodo ljudje odpirali vrata svojih domov tudi za kužke na invalidskih vozičkih,« sklene Kapus-Passeckerjeva.