Mariborčanka Ksenija Vesenjak Kutlačić, ki sicer trenutno živi v okolici Ljubljane, a načrtuje vrnitev v rodni Maribor ter hkrati ena od ustanoviteljic Zavoda za zaščito rejnih živali Koki, je na Facebooku delila zgodbo, ki je za marsikoga nenavadna. Objavila jo je zato, ker si želi, da bi zgodba pujsa Odija odprla srca ljudem.

Mljaskal je jabolčka, prosil za palačinke

Odiju je v četrtek, 2. februarja,nekaj minut pred osmo zvečer, odpovedalo srce. Ksenija opisuje: »Odi je bil naše čisto prvo malo prašičje detece. Ko smo ga tri leta nazaj tistega lepega avgustovskega dne pripeljali na sprednjem sedežu starega razdrapanega vozila, bolj za šalo kot zares, se nam niti sanjalo ni, kako zelo močno bo spremenil in zavedno zaznamoval naš družinski, še zlasti pa moj svet.« Mljaskal je jabolčka, prosil za palačinke in se s tistim rilcem prerinil v naročje ter v manj kot v enem dnevu zasedel njeno srce, ki nikoli dotlej ni utripalo za živali njegove vrste – za prašiče.

»No, zasedel je tudi kavč v dnevni sobi. Se naučil prinesti palico in jo zamenjati za palačinkico. Ker človek, ti sploh veš, kaj so palačinke!?! To je nekaj najboljšega na celem svetu. Saj veste. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko se je nekega dne zazrl v okno s takim hrepenečim pogledom.« Čeprav tik pred zimo, so mu postavili pašnik. Na pašniku je ril, ko je sijalo sonce. Na pašniku je ril, ko je lil dež. In pil življenje, včasih pa živce, če je prelomil ograjo. S kokoškami je sklenil neverjetno zavezništvo. Preril zemljo in jim na plan zbezljal njihov najljubši plen – deževnike.

Vzljubili so ga tako zelo močno, da bolj skorajda ni mogoče imeti nekoga rad: »Čakal nas je pred vrati, zaspal pokrit z odejico, kradel povštre otrokoma, ko sta gledala nedeljski živ žav.  In v trenutku, ko se je zdelo, da smo ena najsrečnejša velika pisana družina na celem svetu, se je zgodilo.« Odi je žal obolel za deformacijo, zaradi katere je praktično čez noč postal hrom na zadnje noge. Takrat se je Mariborčanki podrl svet. Tako kot opiše, tisti dotlej neznan svet, ki je v nekaj mesecih zrasel iz ene same ljubezni.

Svoj prostor si je izbral na hodniku, zelo glasno zagodrnjal in nakazal, kdaj mora opraviti potrebo

Pretekli so meseci, preden je razumela, da so v življenju stvari, ki se jih preprosto ne da spremeniti in jih bo treba sprejeti, da Odi preprosto ne bo več hodil. »Da ne bo nič pomagalo, če se bom krivila, da je morda pojedel preveč palačinkic namesto vitaminov.« In potem so se navadili in sprejeli njegovo novo življenje. Življenje, ki bo pač preprosto drugačno kot so ga zanj načrtovali. On pa je svoje življenje začel deliti z njimi še bolj tesno kot kadarkoli. Svoj prostor si je izbral na hodniku, zelo glasno zagodrnjal in nakazal, kdaj mora na potrebo, da so mu prinesli pleničko. »Ob njem smo preživeli ure in ure, on pa je sedel in rad poslušal instrumentalno glasbo, se jezil na mačke, ki so ga preskakovale ter nežno vsak večer zaspale ob njem.  Neredko smo bili vsi z blazinami ob njem in brali. Jaz sem svojo malo pisarno preselila k njemu na hodnik na stopnice.«

Ko je zapadel sneg, so zimo ustvarili na hodniku s kepami snega, on pa je vse razigrano goltal

Ko je prišla pomlad, so izkopali koreninice, zemljo, regrat in deteljo, pa prinesli pomlad k njemu, saj on ni mogel ven. Ko je sijalo poletno sonce, so ga zapeljali pod okno, da so ga božali večerni žarki. »Svoj ritem smo prilagodili njemu. On pa se je z neizmernim empatičnim značajem, radovednim pogledom, trmoglavostjo in igrivostjo naselil v sleherno kapilaro naših teles in polnil več kot dve leti našega življenja. Spremljal živali, ki so prihajali v naše zavetje, jih videl odhajati, bil moja opora, ko sem jokala, ko mnogim ni uspelo.«

Zadnje mesece se je stanje poslabšalo. S težavo je sedel, sprednje nogice niso vzdržale telesne mase. Kljub temu, da je jedel skromno kalorično hrano. Telesa pujskov so gensko zdeformirana tako, da v kratkem času pridobijo čim več mase. Ne glede na to, kaj jedo. Bil je pasme, ki ima celo eno dodatno rebro. S težavo se je obrnil in bil pri tem precej zasopel. »Vedeli smo, da njegovo srce ni močno. Pravijo, da nihče ne odide prej, preden ne izpolni svoje naloge, s katero je prišel na ta svet. V treh letih bivanja z njim, sem zaradi njega spoznala prašičjo naravo v dno duše. Tako intenzivnega sobivanja verjetno nikoli več ne bom deležna z nobenim bitjem pod soncem – ne človekom ne živaljo.«

Odprl jim je pogled v svet tako močno nerazumljenih, nevidnih bitij. In tako je v obdobju treh let v vsakem prašiču začela prepoznavat njega: »Osebnost, ki je lastna njim. Osebnost, v katero smo se tako močno zaljubili. Ne da bi se zavedala, sem začela pomagati prašičem. In kot bi oni čutili, so pomoč in zavetje našli pri meni.«

In v četrtek se je zgodilo, bil je sila čuden in žalosten dan

»Vsega skupaj je trajalo 30 sekund. V trenutku. Odpovedalo mu je srce. Naše pa bo zavedno utripalo zanje.  Vsak pujsek je Odi. Vsaka žival je Odi. V sebi nosijo dragocen dar, ki je onkraj tega, kar smo sploh zmožni dojeti. In Odi je predal zadnje in najpomembnejšo lekcijo meni in moji družini – kako je, ko odide družinski član. Praznina je. Luknja je. In sčasoma bo bolje.  Žalost je pač žalost. Tukaj ne gre kaj dosti narediti. Treba jo bo izjokati. Pa naj traja kolikor traja. Tudi solz enkrat zmanjka. Nikoli pa se ne bomo nehali boriti za te male rilčke, stlačene za temnimi zidovi hlevov in rešetk, kjer jih nihče ne vidi in sliši. Oni pa s takšnim veseljem, upanjem in zaupanjem zrejo v človeka in čakajo sonce… Odi, naj ti bo zemljica lahka. Počivaj v miru,« za konec pove Ksenija.

Celotno objavo si lahko preberete TUKAJ.