Obiskali smo Sabino Repnik, hipnoterapevtko, ki se s hipnozo v Mariboru ukvarja že več let. Z različnimi tehnikami dostopa do podzavesti in odpravlja posledice vedenj, ki jih posamezniki želijo spremeniti. Razkrila je, kako hipnoza sploh deluje in ovrgla nekaj mitov, ki so v nas zakoreninjeni predvsem zaradi pop kulture.

Različne težave vsakega posameznika izhajajo iz podzavesti. Naš um je sestavljen iz zavesti, ki zavzema le 15 odstotkov našega uma in podzavesti, ki predstavlja 85 odstotkov našega uma. »Če  primerjamo naš um z računalnikom, je podzavest del, ki je v računalniku programski del. V podzavesti so »programi«, vzorci, prepričanja, ki so se ustvarila s časom, na različne načine. Delno prenesemo določena prepričanja, vzorce, celični spomin iz preteklosti, vse ostalo pa je plod okolja. Mi smo torej plod genetike in okolja,« razlaga hipnoterapevtka Sabina Repnik, ki ji je bila hipnoza najprej sredstvo za samopomoč. Šolanje je nato opravila pri Božidarju Grilcu v njegovem Hipnocentru Grilc, sedaj se s hipnozo poklicno ukvarja že 7 let.

Za razumevanje hipnoze je najprej pomembno bolje razumeti kompleksno človekovo duševnost. Zavest se začne kreirati po petem letu starosti, v sklopu tega pa se razvija tudi psihološki ščit, ki omogoča, da se v skladu z znanjem, ki smo ga že pridobili, odločimo ali bomo nekaj spustili v zavest ali ne. »Če na primer rečemo otroku, da je neroden, vsakič ko pade, se mu bo to vtisnilo v podzavest. Ko podzavest neko informacijo sprejme, začne ustvarjati zunanje situacije, ki nam to prepričanje še potrjujejo. Nič se ne zgodi slučajno, naša notranja realnost ustvarja naš zunanji svet; ker pa so v podzavesti tudi čustva, se nato na situacijo, ki jo sami ustvarimo, vežejo tudi čustva,« pravi Repnikova.

Hipnoza lahko pomaga pri odpravljanju raznih posledic

Hipnoza je tehnika, ki odpira kanale, da lahko pridemo do vzroka naših težav. Tehnika je samo ena in se ne razlikuje glede na vzroke, ki jih z njo odpravljamo – različne pa so globine hipnoze. Obstaja blaga, srednja in globoka hipnoza, ki ji lahko sledi stanje hipnotične kome. Terapevtsko delo se izvaja le v prvih treh globinah, zelo zanimiva pa je hipnotična koma, ki se za terapije sicer ne uporablja.

»V hipnotični komi človek pravzaprav ni v komi, saj se pri hipnozi človek v vseh globinah delno zaveda okolice. Vendar je v komi človek tako močno sproščen, da se ne zaveda okolice, občutek je kot da bi bil tik pred tem, da zaspiš. Hipnoza je namreč stanje med budnostjo in spancem, torej tisti trenutek, ko se še malo zavedaš okolja, a se ti nič ne da. Ko damo človeka v to stanje, se obdobje, ki ga v dnevu sicer doživimo le za nekaj sekund, raztegne na pol do ene ure,« pripoveduje Repnikova in pravi, da telo postane v trenutku anastezirano in katatonično, kar pomeni, da otrdi ne glede na položaj, v kakršnega ga postavimo, ostane kot kip. »Še vedno me to zelo fascinira, ne glede na to, koliko krat sem to že izvajala, saj me navdušuje, česa je sposoben človeški um. Nekateri pravijo, da je stanje hipnotične kome podobno občutku, kot da bi bil na neki drogi. Enostavno ti je povsem vseeno, kaj nekdo počne s tvojim telesom in si povsem neodziven.«

To stanje bi bilo lahko uporabno recimo za izvajanje operacij. V določenih državah Amerike, na Kitajskem in Japonskem to že izvajajo, saj tam klasična medicina bolj sodeluje z zahodno. Površinske operacije večkrat izvajajo v hipnotični komi.

Kako hipnoza sploh deluje?

Blago in srednjo hipnozo doživljamo vsak dan, večkrat na dan in se tega sploh ne zavedamo – ko beremo knjigo, gledamo tv ali celo med vožnjo v avtomobilu. Hipnoza s terapevtom pa deluje na podlagi sugestij, ki s ponavljanjem spreminjajo izvorna prepričanja posameznika, ki so shranjena v podzavesti.

»Najboljša varianta je že začeti z globljo, srednjo hipnozo, ki omogoča bolj intenziven dostop do podzavesti, a tudi srednja hipnoza ne dopušča tehnike regresije, ki je mogoča samo v globoki hipnozi. Regresija je izraz za »vračanje nazaj«, kar pomeni, da lahko osebo vrnemo tudi na njej prvi rojstni dan in lahko vidi, kaj je počela takrat. Nič drugega ne naredimo, kot da osebo peljemo po spomin, ki ga ima globoko v sebi,« razlaga Repnikova.

Očala in slušalke, ki jih Sabina Repnik uporablja pri hipnoterapiji.

Hipnoza pri kriminalcih morda ne bi delovala

Čeprav hipnoza vpliva na spreminjanje prepričanj, pa je to včasih težje.  Ali bi lahko na osebo s kriminalno preteklostjo, denimo na morilca, s hipnozo vplivali pozitivno? Repnikova odgovarja, da ni vse tako preprosto, saj se nekomu da pomagati le, če ima željo in interes in s terapevtom sodeluje, sicer ne gre.

»Moramo se zavedati, da za dejanji ljudi, kot so na primer morilci, stojijo zelo negativna čustva, nekakšna prizadetost in s terapevtskih delom skušamo dostopati do tega. Same sugestije namreč ne pripeljejo do sprememb, ker so kratkotrajne. Včasih so tudi določeni strahovi, ki se kreirajo v naši podzavesti tako globoki, da s samo hipnozo do njih sprva ne pridemo in je za spremembo potrebno veliko dela in časa.« Pri določenih skrajnih osebah so v podzavesti prepričanja že tako zakoreninjena, da je zelo težko vzpostaviti normalno stanje.

Na človeka bi težko vplivala negativno

Hipnoterapija človeku ne more škodovati, saj naš um ne sprejema sugestij, ki so v nasprotju z našo moralno držo. »Sama sem šla v ta svet dokaj laično in me je seveda zanimalo, ali se da hipnozo izkoriščati v negativne namene. Zanimalo me je, če je možno, da v hipnozi nekomu lahko sugeriraš nekaj slabega, na primer »Jutri, ko vstaneš, vzameš v roko pištolo in greš nekoga ustreliti in se nato ničesar več ne spomniš.« Torej, če bi to želela sugerirati nekomu, da bi to dejansko izvedel, bi moral biti nekdo, ki ne bi imel moralnih zadržkov do ubijanja,« opisuje Repnikova.

»Teoretično, če bi šla v zapor, kjer bi našla nekoga, ki do tega ne bi imel zadržkov, bi to šlo. Vendar bi se tudi tukaj morali poglobljeno ukvarjati z osebo, saj ima tudi vsak morilec nek svoj vzgib – ali je recimo šlo za strastno dejanje v afektu, ali gre za serijskega morilca, ki mori z razlogom. Morali bi najti idealnega človeka, ki bi dejansko to sprejel.«

Do hipnoze s šokom

Hipnoza je sicer povsem normalno stanje našega uma, a imamo skoraj vsi v mislih nekakšno filmsko predstavo in asociacije. Definicija hipnoze to mistiko malo razprši. »Poanta je v bistvu v tem, da smo v stanju hipnoze maksimalno skoncentrirani, vizualizacija se ojača – predstavljivost postane intenzivnejša, izgubimo občutek za čas, hkrati se izklopijo tudi zunanji dražljaji. Teh ne zaznavamo, mi smo koncentrirani le na sugestije hipnoterapevta ali če delamo regresivno tehniko, če se vračamo v preteklost v nek trenutek, smo tedaj tam in vse ostalo izklopimo,« Repnikova opisuje delovanje hipnoze.

Dela po Elmanovi indukciji, ki je postopek s katerim pride do podzavesti. »Potrebno je, da um osebe tako močno zaposlim, da se začne zavest umikati.« Slednja se lahko začne umikati denimo s hitro indukcijo, to pomeni, da mora biti pri posamezniku ustvarjen šok. »Hipnotizerji, ki recimo izvajajo hipnozo na odru, vedno uporabijo šok: recimo nekoga malo potisnejo, ali na hitro potrepljajo po glavi… Ko nisi pripravljen na neko situacijo, ki pride iz okolja, podzavest avtomatsko vklopi funkcijo zaščite in kanal za dostop se odpre.«

Ne moremo sugerirati v nasprotju z moralnimi načeli

Večina ljudi pozna odrsko hipnozo, ker nam je tudi najbolj predstavljena. »Odrska hipnoza je sicer bolj za zabavo, toliko da se ljudje malo pošalimo in da se pokaže, na kak način se da upravljati z našim umom. Vendar hipnoza še zdaleč ni nekaj takega, nad čemer mi ne bi imeli kontrole.«

Terapevt uporablja le sugestije, ki jih oseba sprejme. »Ne moremo sugerirati stvari, ki so v nasprotju z njenimi etičnimi oziroma moralnimi načeli. Če bi imela na primer na odru osebo, ki bi ji rekla »Tako, sedaj se pa sleči do nagega,« se ta človek, če ima zadržek pred goloto na javnem mestu, ne bi slekel, temveč bi se dvignil iz hipnoze,« pravi Repnikova.

Podzavest ne pozna besede »Ne«

Da bi nam hipnoza pomagala, je najprej potrebna odločitev in zavesten trud. A le s tem, ne pridemo nikamor. »Dober primer so partnerski odnosi – nekdo, ki v odnosu ni zadovoljen, partnerja menja, vendar bo tudi njegov naslednji partner podoben prejšnjemu, saj je vzrok v nas samih. Tako je tudi pri kadilcih, če si nekdo le želi prenehati s kajenjem, bo enako govoril še čez 10 let.«

S hipnozo dostopamo do delov duševnosti, ki so v konfliktu. Podzavest pri kadilcih je odločena recimo, da cigareta pomirja, da je rešilna bilka za vse, da so trenutki s cigareto lepši in boljši – »to moramo odstraniti, da se odločitev lahko res realizira.« Lahko pa terapevt tudi škodi: »Če bi na primer nekdo obiskoval hipnozo nekaj mesecev po več krat na teden in bi vselej poslušal, da je cigaret smrten in da ubija, da povzroča bolezni, bi v podzavest vstavljala prepričanje, oseba pa ne bi nehala kaditi. Tako bi lahko naredili škodo, saj so sugestije napačne; enako je, če nekomu sugeriram »Ne kadiš več!«, saj podzavest ne zaznava besede Ne in je ne sprejme, zato je ta sugestija razumljena kot »Kadiš več!« in se lahko doseže nasprotno,« pojasni Repnikova.

Težave so različne

Sabina Repnik meni, da terapevt sam pritegne določen tip ljudi. »Sama se veliko ukvarjam z zmanjševanjem telesne teže, s kadilci, delam z otroki za pomoč pri učenju, s športniki, da premagajo tremo, s posamezniki, ki želijo biti bolj samozavesti, s partnerskimi odnosi… tu in tam tudi s fobijami pred vožnjo v avtomobilu, letenju z letalom, kačami in žabami in podobno. Koliko dolgo bo trajala terapija je odvisno od posameznikove pripravljenosti in tudi od tega, kako se sama razumem z osebo, saj mi mora zaupati.«

Terapevtki se sicer zdi, da imajo Mariborčani še vedno občutek, da je obisk kakršnega koli terapevta nekaj slabega. »Več obiska imam iz Celja, iz Koroške, Prekmurja, najmanj jih pride iz Maribora. To pripisujem tudi temu, da ljudje raje grejo v nek drug kraj, da se potem mogoče ne bi srečali kje v trgovini. Ljudje se hipnoze še vedno malo bojijo, ima negativen prizvok,« sklene.