Nekateri dodajo partnerjev priimek, nekateri zakonci se odločijo, da bodo imeli oba, spet drugi poiščejo nov priimek. Obstajajo tudi primeri, da se moški odloči v celoti odpovedati svojemu priimku in vzame ženinega.

V Sloveniji je še vedno navada, da ob sklenitvi zakonske zveze, žena prevzame priimek svojega moža. A obstajajo tudi druge kombinacije. Nekatere dodajo možev priimek, nekateri zakonci se odločijo, da bodo imeli oba, spet drugi poiščejo nov priimek. Obstajajo tudi primeri, da se moški odloči v celoti odpovedati svojemu priimku in vzame ženinega. Navadno v primerih, kadar so se v preteklosti iz njegovega priimka norčevali.

Kot poroča portal metropolitan.si je Ana Svetel, mlada raziskovalka na Oddelku za etnologijo in kulturno  antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani dejala, da prevzemanje priimkov po moški liniji kaže na  patriarhalno ureditev in pravzaprav tudi na patrilinearnost v genealoškem smislu, torej v smislu roda, porekla.

“Patrilinearnost se v jezikovni rabi priimkov kaže tudi v tem, da so nekoč priimki za ženske bili v pridevniški obliki – npr. Novakova – kar je danes redkeje v rabi oziroma je v določenih okoliščinah celo neprimerno.” Opozorila je tudi na samo poimenovanje – dekliški priimek – predporočna doba je bila nekoč seveda čas deklištva, ‘normalna’ in normativna vloga odrasle ženske je bila poročena ženska. “Pomembno se mi zdi tudi opozoriti, da je ime nekaj, kar je zakonsko urejeno, posameznikova svoboda izbira imena je zakonsko regulirana. Nenazadnje imeti ime in priimek ni prostovoljna odločitev, temveč obligacija. Osebno ime in priimek sta pravzaprav tudi pogoja državljanstva. V 2. členu Zakona o osebnem imenu denimo piše: “Državljan je osebno ime dolžan uporabljati. Ime ni zgolj pravica,” je povedala za metropolitan.si.

Najprej se je pojavilo med izobraženci

Za omenjen portal je spregovoril tudi raziskovalec osebnih in zemljepisnih imen dr. Silvo Torkar, ki je pojasnil, da je bilo prevzemanje moževega priimka v evropskih družbah splošno sprejeto odkar poznamo priimke, do spremembe te prakse je prišlo šele po drugi svetovni vojni, ko so se ženske emancipirale in pridobile večjo samozavest: “To se ni zgodilo naenkrat, ohranjanje dekliškega priimka in hkratno sprejemanje moževega se je najprej pojavilo med izobraženci, moda dvojnih priimkov pa se je razmahnila od 70. let 20. stoletja dalje.”

“Ohranitev dekliškega priimka je vsekakor povezana tudi z izobrazbo in okoljem, v katerem ženska živi. Tradicionalno vaško okolje gotovo ni naklonjeno spreminjanju uveljavljenih navad.”

Dandanes še vedno večina moških ne doda ali prevzame ženinega priimka, kar dr. Silvo Torkar kot zapišejo na portalu metropolitan.si pripisuje tradiciji, v skladu s katero se priimki dedujejo po moški liniji. “Deloma gre tudi za praktične razloge, saj se število priimkov z vsakim rodom začne množiti. Če otroci prevzamejo oba priimka, se zgodi, da bo hčerka ob poroki imela tri ali celo štiri priimke.”

Torkar je prepričan tudi, da se bo sčasoma v Sloveniji pojavilo več moških, ki bodo po poroki prevzeli ženin priimek. Ne verjame pa, da bi ta pojav postal množičen. Istega mnenja je Ana Svetel. “Za spodbujanje moških, ki dodajajo ženin priimek, verjetno največ prispeva dejstvo, da je ta trend prisoten in viden, da se temu počasi odvzema prizvok ‘posebnosti’, ‘ekscentričnosti’ ali ‘poženščenosti’.