Nataša Jeza Kotnik kreira Facebook stran Jutra so zame, kjer ljudi vzpodbuja k vstajanju dve uri prej, kot je nujno. Pravi, da naj bo jutro čas za osebnostno rast, za hobije, za gibanje… čas samo zase.

Na prvi pogled je Nataša Jeza Kotnik tipična poslovna ženska, ki ob naporni službi, živi družinsko življenje in opravlja vsakdanje obveznosti. Toda Nataša je tudi večna učenka življenja, ki se stalno izobražuje, posveča svojim hobijem in druge spodbuja k jutranjemu vstajanju, s katerim si lahko osmislimo življenje. Facebook stran Jutra so zame, ki jo je Nataša ustvarila, je navdih mnogim. Z vstajanjem ob petih, pa sporoča, da se lahko tega navadi prav vsak – le odločiti se mora.

Kako ste prišli do ideje za nastanek Facebook strani Jutra so zame? Kakšni so bili prvi odzivi sledilcev?

Ne boste verjeli, ampak stran je nastala kot vzpodbuda sami sebi. Šlo je za javno zavezo, da bom odslej vstajala zgodaj. Robin Sharma, ki me je v svojih knjigah vzpodbudil k tej takrat zame drzni ideji, je namreč rekel, da če želiš udejanjiti novo navado, moraš o tem povedati čim več ljudem. Tako skleneš trdnejšo notranjo zavezo, saj bi ti bilo neprijetno pojasnjevati, da ti ni uspelo.

In jaz sem povedala kar vsem: “Še včeraj zaspanka Natka zdaj vstaja ob petih zjutraj!” Takoj so me podprli prijatelji, predvsem mlade mamice, in se pridružili skupini. Sčasoma so me našli časopisi, radijske postaje in spletni portali, ki so predstavili mojo zgodbo in moje nasvete, kako se lotiti te spremembe v življenju in tako se naša skupnost iz dneva v dan veča.

Vsak vzame, kar hoče nekateri dejansko vzpodbudo za zgodnje vstajanje, drugi le motivacijo za lepši dan. Tukaj najdejo veščine, ki jim pomagajo načrtovati dan in pridobiti druge dobre navade, pa tudi tehnike, kako se poglobiti vase. Tu so še ideje za knjige, ples, gibanje, s katerimi delim svoje znanje in znanje svojih gostov. Dotaknemo se veliko tem, saj je sta dve dodatni uri v dnevu kot nepopisan list papirja. Ljudi vzpodbujam, da poiščejo svojo strast ter svoje otroške sanje in se jim v teh dveh jutranjih urah posvetijo.

Nataša, kaj vas navdihne, da se vstajate že ob zgodnjih urah?

Že prej sem pogosto brala o navadah uspešnih ljudi in večina njih je kot nepogrešljivo navado navajala zgodnje jutranje vstajanje. Takrat se mi je zdelo, da je to stvar, ki je nekaterim položena v zibelko.

Tudi veliko ljudi, s katerimi govorim o vstajanju ob petih, mi zatrjuje, da niso jutranji tipi. A sama sem najboljši dokaz, da je to le predsodek v glavah ljudi.

Vse življenje sem trdila, da sem nočna ptica, in dejansko sem vselej delala ali se učila pozno v noč. Potem sem postala mama. Imam odgovorno službo kot vodja marketinga v Turistični agenciji Sonček, aktivna sem v različnih skupinah, neprestano se dodatno izobražujem, pomagam ljudem z bioenergijo, ipd. Kot ostale mame sem postala še »pro bono« taksistka, kuharica, perica, sprehajalka psa in prevzela vse ostale ženskam poznane vloge. A vedno sem bila strastna bralka. Z vlogo mame je moja strast prišla do izraza le še na počitnicah, saj sem sicer zvečer ponavadi utrujena zaspala objemajoč knjigo. Po temeljitem premisleku sem ugotovila, da je jutro edini čas, ko imam tišino, mir in moč za vse, kar si želim početi, ne da je kdorkoli prikrajšan. To je postal moj novi termin za zmenek sama s sabo, s knjigo in čas za izobraževanje preko spleta.

S katerimi aktivnostmi zaposlite svoj um že zjutraj? Opišite nam svojo jutranjo rutino.

Ob petih me zbudi budilka. Če me ne bi, bi vstala kakšne pol ure kasneje. Čeprav je dremež na uri nekaj, kar guruji jutranje rutine strogo prepovedujejo, ga sama kljub temu uporabljam. Prve budne minute še v postelji namreč namenim obredu hvaležnosti. Ko vstanem (in z mano oba štirinožna ljubljenčka), je nepreklicno najprej čas za toplo limonado. Ljudje ponoči izgubimo vsaj pol litra tekočine in navado takojšnje jutranje hidracije bi morali usvojiti vsi. Prvi del jutra je za psa in mačko: hrana, sprehod, malo igre. Komaj čakam, da nazaj zaspita, ker se šele takrat zares prične moje jutro. Veliko ljudi ima vedno enako jutranjo rutino, kot to priporočajo razni guruji. Po Sharmi je to npr. 20 minut gibanja, 20 meditacije ali pisanja dnevnika ter 20 minut za rast, torej branja, učenja. Po Halu Elrodu v knjigi Čudežno jutro je to šest še bolj razdelanih korakov. To se mi zdi odlično za čas, ko navado šele utrjujemo, kasneje naj vsak počne to, kar prepozna za sebi Najbolj koristno in prijetno, absolutno pa sem ne spadajo novice in družbena omrežja.

Jaz skoraj vsako jutro meditiram, berem, pišem dnevnik ali kakšne druge zapise, pomagam ljudem z bioenergijo na daljavo, praviloma pa vselej delam tudi kakšen e-tečaj. Zanima me delovanje možganov, vpliv misli na zdravje ljudi, moč podzavestnega uma, hipnoza, dobro pomnjenje, hitro branje, NLP … To so teme, ki jih najpogosteje prebiram in se jih učim. Če pa kaj delam, recimo pospravljam kuhinjo, zraven poslušam motivacijske videe. Wayne Dyer je takšen, ki se ga nikoli ne naveličam. Nekje vmes pride še kavica in skromen zajtrk, včasih tibetanske vaje ali nekaj vaj za raztezanje. Nato zbudim otroke, prižgem radio v kopalnici in si umijem zobe z »nepravo« roko. Tu se neha jutro in se prične dan.

Foto: Mediaspeed

Katere so koristi jutranjega vstajanja? Kaj je Vam doprineslo jutranje vstajanje?

Predvsem sem si uresničila željo, da imam spet čas brati. Želim si, da bi vsak dan brala vsaj eno uro. Ob normalni hitrosti branja, to pomeni približno eno knjigo na teden oz. 52 knjig na leto. Letos sem naredila tečaj hitrega branja, torej zmorem še več. Res pa je, da večinoma berem knjige, po katerih tudi pišem ali zraven delam zapiske, zato branja ne jemljem kot dirko. Sem pa se že precej znebila notranjega tihega branja, ki nas upočasnjuje. Kot omenjeno pa so moja druga strast e-seminarji. Zadnja pol leta sem proučevala eno vodilnih oseb na področju vzgoje dr. Shefali, energijskega zdravilca Jefferya Allena, hitro branje sem opravila pri Jimu Kwiku, RTT hipnozo pri Marisi Peer, trenutno pa se dobivam z Motivacijsko govornico Liso Nichols.

A tudi če ne bi delala vseh teh tečajev, bi mi jutranja rutina prinesla veliko: neslutene zaloge energije za čez dan, organiziranost dneva (priprava spiskov), organiziranost misli (dnevnik), ideje in večja kreativnost (pridejo z meditacijo) in na sploh dober občutek, ko vidiš, da zmoreš, da napreduješ, da slediš svojim sanjam. Najlepše pa je, ker se je dan začel mirno, organizirano in ne več hektično ter raztreseno.

Kako pa se spopadate z zgodnjim vstajanjem ob posebnih dogodkih ali pa, ko ste recimo na počitnicah? Ali Vam zmeraj uspe zgodaj vstajati?

Moje prvo pravilo, ki ga tudi polagam ljudem na srce, je, da se je treba dobro naspati. Spanje je pomemben del regeneracije telesa in v globokem spancu se kratkotrajni spomin spreminja v dolgotrajnega. Pomembno je v boju proti demenci. To pomeni, da je za zgodnje vstajanje treba v posteljo prej.

Če boste večerno dremuckanje pred televizorjem zamenjali za čudovita jutra, bo to najbrž vaša najboljša odločitev v življenju.

Zaspim najkasneje od 22.30, velikokrat že prej. Zgodaj vstanem vse dni v tednu, tudi med vikendom in praviloma tudi na počitnicah, razen če bi s tem motila druge. Takrat raje nadenem slušalke in kaj poslušam. Najraje kakšno hipnozo, saj smo v alfa stanju – to so ti prvi, še dremavi trenutki, najbolj dojemljivi za sugestije. Enako je, ko gremo spat in še kakšno uro, potem ko že zaspimo. Telo spi, podzavestni um pa sprejema. Vsi ljudje smo sužnji svojih navad, prepričanj in vzorcev. S hipnozo se lahko uspešno preprogramiramo in kot hipno terapevtka to pogosto tudi počnem. Res sem hvaležna za to znanje.

Ženske si velikokrat ob skrbeh za otroke, dom in družino pozabijo vzeti čas zase. Ali se vam zdi, da je jutranje vstajanje lahko dobra priložnost, da se posvetijo svojim zanimanjem in hobijem?

Prav ženske, predvsem mamice otrok, ki že prespijo vso noč, so moje najpogostejše spremljevalke. Želijo si rasti, želijo kvaliteten čas zase, poiščejo umiritev v meditaciji, hobijih, gibanju in želijo si podpore sebi enakih. V mirnih jutrih najde človek stik s samim sabo, da uvidi svojo pot, morda celo poslanstvo. Čez dan je vse preveč dražljajev, da bi lahko slišali sami sebe. In zjutraj se porajajo najboljše ideje. Tiste – vizionarske. Občutki sreče in ljubezni so čisto blizu, saj jih najdemo v sončnem vzhodu, rosi na travi, ptičjem petju, tišini,…

Zjutraj ni težko biti srečen. In potem to neseš v dan. Razpoloženje je povsem drugačno, saj smo veliko bolj umirjeni, prijazni, organizirani in tudi fokusirani. Delo lažje steče in občutek, da smo še pred službo naredili zase nekaj dobrega, je skoraj kot stanje zaljubljenosti.

To vznemirjenje te še ves dan napaja kot neka dodatna baterija. In ženske, ki si znamo naložiti veliko bremen, to dodatno energijo še kako potrebujemo. In prav to se mi zdi zelo pomembno, da znamo poiskati moč in rešitve v sebi ter nismo odvisne od zunanjega sveta.

Kaj menite o meditaciji? Ali jo morda tudi sami prakticirate?

Seveda, meditacija in hipnoza sta moji dnevni spremljevalki. Najpogosteje je tako, da meditiram zjutraj, ob hipnozi pa zaspim. Najraje meditiram ob tihih, preprostih zvokih klavirja ali v tišini. Nekateri e-tečaji, ki se jih udeležujem, prav tako vsebujejo vodene meditacije ali hipnoze. Pogosto mi ljudje povedo, da imajo preglasne misli, da bi lahko meditirali. Takšnim za začetek priporočam vodene meditacije in dihalne vaje. Zadnje čase so pogoste virtualne skupine s tematskimi meditacijami, kjer se navodila in izkušnje delijo v skupini, meditacija pa se izvaja individualno. To se mi zdi krasno, saj si ljudje delijo izkušnje in se vzpodbujajo. Na spletu je veliko brezplačnih vodenih meditacij, imamo pa tudi že slovenske meditacijske portale (npr. Vdihni.si). Včasih namesto jutranje meditacije uporabljam še druge tehnike, kot so samohipnoza, Enotno polje, Silvin Laboratorij uma, nenazadnje pa je tudi zdravljenje z bioenergijo miselni proces.

Mnogi poudarjajo pomen hvaležnosti. Kako pomembna se Vam zdi hvaležnost?

Hvaležnost in odpuščanje sta stvari, katerih velikanskega pomena sem se začela zavedati šele po 40. letu starosti. In zanju sem globoko hvaležna, saj sta spremenili moje življenje. Obred hvaležnosti naredim še preden vstanem in tudi v dnevnik zapisujem, za kaj sem hvaležna.

Vsak človek, tudi tisti, ki je pristal na najnižji točki svojega življenja, lahko najde nekaj, za kar je hvaležen. Nenazadnje za to, da se je zbudil v nov dan in dobil novo priložnost za spremembo. Nekateri so namreč to noč zapustili svet. In prav v trenutkih, ko ne vidiš izhoda iz neke situacije, ti hvaležnost pomaga, da se premakneš iz negativnega čustvenega stanja. Hvaležnost je prva pomoč pri depresiji, tesnobnosti in negativnih stavkih, ki si jih pogosto vrtimo v glavi kot samogovor.

Odpuščanje je druga pomembna stvar. Pa to ne pomeni, da se strinjamo in sprejmemo vse, kar so nam ljudje slabega naredili. Pomeni le, da mu odpustimo zato, da pomagamo sebi. Da zaključimo poglavje in gremo neobremenjeni naprej.

V enem izmed prejšnjih intervjujev ste povedali, da je ego eden izmed največjih ovir pri zgodnjem vstajanju. Kako se spopasti s pastmi ega in s pomanjkanjem motivacije?

Mala šola jutranjega vstajanja se začne z odgovorom na vprašanje »Zakaj?«. Treba je najti vzrok, zakaj si želimo vstati, kaj bi radi s tem pridobili. In ko nam bo morda težko, se bomo spomnili na naš »zato«.

Moj najenostavnejši nasvet, kako premagati ego, je, da si je treba uro nastaviti nekaj korakov proč od postelje. Najbolj ključni trenutki so, ko zazvoni ura in je treba vstati. Reagirati moramo takoj, še preden naš ego postane glasen in najde trilijon izgovorov, zakaj bi bilo dobro še malo poležati.

Imamo kakšnih pet sekund časa, da ga prehitimo. Naši možgani so programirani tako, da največ časa preživijo na avtopilotu. Vsako jutro enako: vstanemo, spijemo limonado, pristavimo kavo … z isto roko, z istimi gibi, še pijemo iz iste skodelice. V službo se peljemo po isti poti, ponavadi sploh ne razmišljamo o vožnji. Naš um večino dneva tava po preteklosti. Premleva že stokrat premleto. Na dan imamo okoli 60.000 misli. Kar 95 % teh misli je enakih kot dan prej. Sprašujem se, kje je kreativnost, kje so nove ideje, kdo sploh živi naša življenja. Zato moramo vsak dan narediti čim več stvari nekoliko drugače. Zato si umivam zobe z »nepravo« roko, se pogosto peljem v službo po malo drugačni poti … Zavestno vsako jutro naredim »vsaj tri dobra dela v prometu«, da sem bolj prisotna v trenutkih vožnje. In nasploh se poskušam čim večkrat v dnevu spomniti, da sem tukaj in zdaj. Tudi čuječnost in odganjanje zastarelih misli potrebujeta svoj trening.

Vaše sporočilo bralcem Maribor24.si

Bralce bi povabila h konkretnemu izzivu, ki ga bomo pričeli 1. junija: »21/s5«.

Bralce bi povabila h konkretnemu izzivu, ki ga bomo pričeli 1. junija: »21/s5«. 21 dni bomo skupaj vstajali ob 5. uri. Prvih 21 dni je namreč najtežjih, ko gre za utrjevanje nove navade. Oblikovala bom zaprto skupino, v kateri bom delila svoje znanje, izkušnje in vzpodbude. Z nami bodo tudi nekateri gostje.

Moč skupine pa je tudi v vzajemni vzpodbudi in zaupanju. Ob besedi administratorja tudi udeleženci obogatijo skupino s svojimi izkušnjami, izpovedmi, nasveti in dosežki. Zelo se že veselim tega izziva. Bralke in bralce vabim, da se mi pridružijo in po 21 dneh na poletni solsticij skupaj pozdravimo sončni vzhod z utrjeno novo navado, ki prinaša boljše življenje!