Ko je Zoran Predin na javnem in skupinskem predvajanju koncertnega albuma Tu smo – vaši smo v Hiši Oz končno dobil mikrofon v roke, ga je že precej srbelo, da bi povedal nekaj času in priložnosti primernega: »Meni je fejst žal, da se ne moremo bolj stisnit’!«

Foto: HIša Oz

Lačni Franz je bil, je in bo ostal predvsem zgodba. V četrtek je bila zgodba ta, da je bilo povedanih veliko kultnih zgodb, medtem ko se je javno in skupinsko poslušal koncertni album Tu smo – vaši smo, posnet 29. novembra v Štuku. Ko se je Štajerca zaigralo dvakrat, kakor smo tedaj poročali. Zelo na glas. Ko je Zoran Predin končno dobil mikrofon v roke, ga je že precej srbelo, da bi povedal nekaj času in priložnosti primernega: »Meni je fejst žal, da se ne moremo bolj stisnit’!«

In to na dan, v četrtek, 11. junija, ko je vlada sporočila, da je spet dovoljeno javno zbiranje do 500 ljudi. Ampak šele od ponedeljka. Pa saj čas je relativen, smo lahko ugotovili. Predinu se je tako vse najboljše zapelo kar za dva tedna vnaprej. Na zalogo. Ker nikoli ne veš, kdaj pride drugi val. In Predin se je potrudil, tradicionalno, ter prvi voščil srečno in zdravo 2021. Dobre, stare fore za dobre, stare poslušalce Lačnega Franza.

Foto: Hiša Oz

Bolj glasni od avtomobilov

Maribor je takoj, ko je bilo karkoli možno, začel oživljati vse, kar smo prej poznali kot »normalno«. Od nastopov Tadeja Toša v Narodnem domu, koncertov v parku in dvorani Union in tako tudi do javnega poslušanja albuma z druženjem na vrtu lokala Oz, ki ga je marsikdo od udeleženih obiskal prvič. »Ker ne moremo zašpilat’ vsega skupaj, smo si izmislili javno predvajanje s skupinskim poslušanjem. Fekec (Igor Fekonja, op. a.) bo dal fejst na glas, da bomo bolj glasni od avtov in pregnali bomo komarje. Imam pa tudi lepi srebrni flomaster in bom z veseljem vsakemu napisal posvetilo za rojstni dan ali obletnico poroke ali pa kako svinjarijo,« je povedal Predin.

Kaj vse je na Tu smo – vaši smo?                                                                                                                                                                                                                                                                  Tako kot Petnajstletnica v živo, ki je bila prav tako v Štuku posneta konec novembra 1994, je tudi Tu smo – vaši smo dvojni album, povrhu na voljo tudi kot vinilna plošča. Na plošči, ki je res tekoča in kvalitetna, je 19 skladb, za razliko od plošče iz leta 1995 se da slišati pomlajeno verzijo skladb Paloma, Šankrok, Okupatorko, Sonček je, Pridi k meni, Mentol bonbon, Bolj star bolj nor, Sonček je, Maribor je nor, Naša draga Lidija… 

»Čuj, mi ‘mamo rock band«

Besedo so dobili tudi tisti, ki so, kakor se je izrazil Predin, »roditelji Lačnega Franza«. Razdrli so res kakšno okroglo, še zlasti upokojeni novinar Srečko Niedorfer. »Ne vem, za koliko tipkanih strani lahko nekaj povem,« je začel legendarni novinar in spomnil, kako je do njega pristopil nedavno pokojni in nepozabni bobnar Andrej Pintarič. »Prišel je k meni, videla sva se prvič, pa je rekel ‘čuj, mi ‘mamo rock band, kaj če bi ti nekaj v časopis noter žmajzno?’. Tako, kot je govoril, nisem verjel, da je rocker. Nakar sem pri nečakih slišal Ikebano, njihov prvi album, in rekel opa! In tako se je Lačni Franz rodil, nimaš kaj, lahko se samo pridružiš

In to velja še danes. Resda še zdaleč ni enako kakor igranje v živo. Se pa, ko smo videli res zveste »face« na dogodku, ki je na četrtek ali »mali petek« kar klical po še večjem obisku, pozna, da je kakršno koli druženje ob glasbi ne le dobrodošlo. Ampak skoraj nujno.