Nekdaj sijajni Dvorec Slivnica je bil zgrajen leta 1493. Od tedaj je menjal že veliko lastnikov. Pred obdobjem več desetletnega samevanja, v katerem je dvorec še danes, je v gradu leta do 1990 deloval Vzgojni zavod Slivnica, kjer so bivali otroci brez staršev. Nato je za nekdaj čudovit dvorec, ki velja za enega najlepših v Sloveniji, sledila prava dekadenca. Po dolgem denacionalizacijskem postopku je namreč prešel v lastništvo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki pa zanj ni skrbelo. Danes se še vidijo nekdaj lepe linije dvorca z neogotskim slogom, pa vendar je zaradi strohnelega poda, plesnivih sten, poškodovanega ostrešja in stavbnega pohištva – kolikor ga je še sploh ostalo, glede na to da je dvorec pod okriljem Ministrstva ostajal odklenjen in kot tak postal lahka tarča za plenjenje nepridipravov – le še ruševina. Po dvajsetih letih žalostnega propadanja ga je leta 2016 odkupil Rus Alexandr Komolov, ki je tedaj najbrž ravno za potrebe prenove dvorca ustanovil družbo Grad Burg s sedežem v Portorožu. Družba je registrirana za opravljanje restavratorskih dejavnosti. Dvorec bi naj po tedaj sicer neuradnih informacijah prenovil in ga namenil gostinski, hotelski ali medicinski dejavnosti. Po zgolj treh letih lastništva ga prodaja za 690 tisočakov.

Prejšnjega lastnika prijavili Inšpektoratu

Kot smo pred časom že poročali, je pred leti požar poškodoval notranji prizidek dvorca, ki bi ga bilo potrebno zaradi kulturno-varstvenih pogojev porušiti. Po besedah Srečka Štajnbaherja iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je lastnik iz Rusije ta del sicer saniral in opravil še nekaj nujnih vzdrževalnih del na dvorcu, potem pa je vse skupaj zastalo. Zakaj, tudi njim ni jasno. Kot je pojasnil, so pred leti tudi predhodnega lastnika, in sicer Ministrstvo za šolstvo, zaradi neupravljanja z dvorcem, katerega lastniki so bili, leta 2005 prijavili Inšpektoratu za kulturo in medije.

Za popolno prenovo bi lastnik potreboval pridobljeno kulturno-varstveno soglasje, a slednjega ni prejel: “Od nas je prejel le soglasje za vzdrževanje najnujneših del, za vse ostalo smo mu predpisali konzervatorski načrt,” je za naš portal pojasnil Štajnbaher. Koliko denarja bi lastnik potreboval za prenovo dvorca z vsemi prejetimi soglasji, nam na Zavodu sicer niso znali odgovoriti, a najverjetneje gre za nekaj milijonov evrov.

Prodaja se po kar štirikratni ceni tiste izpred treh let

V oči bode zlasti razlika med izklicno kupno ceno pred tremi leti in ceno, po kateri se prodaja danes: Komolov je dvorec tedaj odkupil po izklicni ceni 180.000, danes ga pa prodaja kar za 700.000, kar je skoraj štirikrat več. Vsekakor se poraja vprašanje, od kod velikanska razlika v cenah, glede na to da dvorec pod njegovim lastništvom razen nujnih vzdrževalnih del ni doživel nikakršne prenove in je bil podvržen nadaljnjemu propadu. Četudi gre morda za oderuško ceno, je vendar to njegova lastniška pravica. Na vprašanje zakaj so se odločili za prodajo dvorca in če že imajo interesente za odkup, smo se želeli obrniti na podjetje Grad Berg, a ugotovili, da v podjetju ni zaposlena niti ena oseba, niti nimajo navedenega nobenega kontakta. Tako smo se obrnili tudi na edini naveden kontakt na strani nepremicnine.net, kjer se kompleks tudi prodaja, in sicer gre za podjetje Vila Portorož, prav tako s sedežem v Portorožu, a za nas očitno niso bili dosegljivi. S vprašanjem, če so seznanjeni s prodajo dvorca in kakšni so nadaljnji načrti z njim, smo se obrnili tudi na župana občine Hoče Slivnica Marka Soršaka, a na odgovor še čakamo.

FOTO: Nepremicnine.net

V dvorcu naj bi tudi strašilo

Na koncu pa še ena zanimivost o dvorcu, ki domnevno sameva: v njem naj bi namreč po besedah mariborskega pisatelja Srečka Niedorferja strašilo. Tako je zapisal na družbenem omrežju Facebook:

“Sicer pa ima ta dvorec zelo burno povojno zgodovino. O njej sem nekaj pisal leta 1990 v okviru povojnih pobojev. Poleg tega velja za “edini grad v Sloveniji, v katerem so resnično zli duhovi”. Jaz sem pisal o oskrbniku, ki je zdaj pokopan na nekoč skrivnem mestu nad Framom; njegova hčerka še živi in me prosi, da bi o tem posneli dokumentarni film ali vsaj tv prispevek. Tudi grofica, ki je v njem ostala do zadnjega, je nekega jutra, ko se je s prijateljico podala na vožnjo z gigom, elegantno vprego, izginila brez sledu. In nenazadnje je izgnil beli konj, ki ga je neki novi oblastnik tako občudoval.”