Dramska skupina s svojo simpatičnostjo deluje kot eno, tudi sami pravijo, da so kot majhna družinica, ki diha s teatrom in umetniškim ustvarjanjem. S pomočjo mentorjev uspehe žanjejo po vsem svetu – lani so bili nagrajeni tudi na Floridi. Domen je prejel nagrado za perspektivnega mladega režiserja, ansambel plaketo za mlade talente in za kakovost predstave v celoti.

Lotili so se težke teme

Predstava Maus, ki postane uspešnica kjerkoli jo igrajo, ni postavitev z lahkotno tematiko. Zgodbo je režiser Domen Šuman povzel po stripu Arta Spiegelmana, ki je bil sin preživelega taboriščnika in je v stripovski obliki povzel trpljenje svoje družine: »To je zgodba o judovski družini, ki preživi drugo svetovno vojno. Opisuje težko pot od tega, da je protagonist Vladek na začetku vojne zajet kot vojak in potem zaprt v delovnem taborišču, kasneje pa tudi poslan v Auschwitz, a na srečo s svojimi spretnostmi in iznajdljivostjo oba z ženo preživita.«

Dijaki pravijo, da so si želeli ustvarjati po stripovski predlogi in kot za začetno razmišljanje so izbrali delo Maus: »Iz tega se je razvil avtorski projekt, saj je epska širina tega stripa neverjetna in potem smo res morali malo zgostiti in izpostaviti predvsem to, kar se nam je zdelo pomembno,« pravi Domen.

Zmaga po izboru občinstva v študentski konkurenci

Mariborski dijaki so zmagali v konkurenci petnajstih študentskih skupin, v glavnem so bili iz frankofonskih dežel – iz Belgije, Francije, Quebeca, Alžirije in tudi iz Amerike. V uprizoritev so vložili pol leta intenzivnega dela, veliko jim je pomagal koreograf Sebastjan Starič, ki jih je vpeljal v sfero gibalnega gledališča: »Tako smo se izognili preveč besedam, dogajanje je zgoščeno v gibu,« razlaga mladi režiser.

Vodja in predana mentorica gledališke šole Tjaša Klajnšček predstavo opisuje kot izredno izpovedno: »Ima ogromno vizualnih in glasbenih učinkov. Res je zelo premišljena, izbor glasbe skozi vso dogajanje začara, ustvari magijo. Maus je atmosferska postavitev, tudi gibalen aspekt predstave prinese na oder veliko požrtvovalnost skupine in igralcev.«

Najlepše je cel dan preživeti v gledališču

Nagrajencem je bilo najbolj všeč, da so bili v Kanadi vse dni od jutra do večera v gledališču, kjer so gledali in ustvarjali umetniške vsebine in se o njih pogovarjali: »To festivalsko življenje, to je bila meni najlepša izkušnja, da živiš cel dan v gledališču in da delaš to, kar ti je najbolj všeč in se ne rabiš obremenjevati z nobeno drugo stvarjo,« je bil očaran igralec Davorin Juhart.

Zmagali so po izboru občinstva in pravijo, da tega niso pričakovali, ker so bili edini iz drugače govoreče države. Kljub temu pa so se zavedali svoje kvalitete in ob ogledu ostalih produkcij verjeli v to, da si zmago morda zaslužijo. Grand prix pa pripisujejo tudi svojemu udejstvovanju izven teatra: »Zdi se mi, da je na takšnem festivalu tudi zelo pomembno, kako se obnašaš izven predstave. Smo se kar veliko družili, zelo smo odprti in ljudje so zelo radi preživljali čas z nami.«

Že po petih minutah »zašvicajo«

V predstavi ni močno izpostavljenih glavnih vlog: »Je res zelo fizična postavitev, oni že po petih minutah »zašvicajo« totalno, potem pa še naslednjih petdeset minut… in enostavno, ta energija se preko njih prenese na občinstvo. Jaz sem jih gledala že neštetokrat, predstavo smo igrali že približno dvajsetkrat, a se je ne naveličam gledati. Tudi to je en pokazatelj kakovosti predstave – če jo lahko dvajsetkrat gledaš, pa bi jo lahko še večkrat,« dijake pohvali Klajnščkova.

V začetku tedna so dobili glavno produkcijsko nagrado tudi Transgeneracijah, ki je edini dijaški festival v Sloveniji, sprejeti so bili tudi na Vizije, kjer nastopajo skupine mladih do 28 let: »To se je sedaj zelo razširilo med študentsko populacijo, letos je bilo več kot 300 predstav prijavljenih, na državno raven pa se nas je uvrstilo zgolj 8. To gremo naslednji teden, v konkurenci imamo 4 študentske produkcije.«

V umetnosti si želijo ustvarjati še naprej

Skoraj vsi iz gledališke skupine želijo svoje šolanje nadaljevati na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. K umetnosti jih žene zadovoljstvo, ki ga doživljaju ob odrskem ustvarjanju in večina jih je ugotovila, da je gledališče nekaj, kar želijo početi skozi vse življenje: »Ko sem prvič šel na oder sem vedel, da želim igrati, ampak nisem vedel, kaj mi bo to prineslo. Ampak, ko smo naredili prvo produkcijo, me je dejansko gnala naprej skupina, kako smo se povezali med sabo in to mi je super. Biti cel dan v gledališču in delati nič drugega kot gledališče, to je nekaj najlepšega. To bi jaz delal v življenju vedno,« pravi Davorin.

Biti cel dan v gledališču in delati nič drugega kot gledališče, to je nekaj najlepšega. To bi jaz delal v življenju vedno.

Izpostavili so tudi, da se je lepo postaviti v kožo nekoga drugega in pogledati na svet iz drugačnega zornega kota: »Lažje izražaš čustva nekje na odru, kot pa v realnem svetu. Zdi se mi, da kakršnokoli čustvo boš izrazil na odru, ne bo tako stigmatizirano. So neke nove izkušnje, razširjen pogled na svet,« razlaga član igralske zasedbe Aljoša Nežmah.

Pred predstavo se povežejo med sabo

Preden se na odru predajo uprizoritvenim čustvom, se vedno glasovno ogrejejo, za predstavo Maus tudi gibalno: »Pred začetkom nas je bilo tudi malo strah, saj gre za gibalno predstavo in do sedaj še nismo delali kaj podobnega, to je bilo nekaj novega za nas. Poskusimo se tudi začutiti in povezati med sabo. Ful se zabavamo, plešemo, pojemo in se sproščamo,« pravi dijakinja Blažka Javornik.

Pri zmagovalni predstavi so na odru že pet minut pred prihodom publike, takrat so sami s svojimi mislimi: »To je odlično, saj se takrat povežeš s svojim likom, vizualiziraš si svoje premike, celo predstavo greš skozi v mislih in to je kar dobra stvar,« pojasni Davorin.

Ne bojijo se dela v kulturi

Težave glede dela v kulturi jih ne skrbijo. Domen Šuman meni, da če dobro delaš in se trudiš, ni velikih težav: »Ni tako malo priložnosti, saj se mi zdi, da se trenutno Slovenija zelo odpira navzven, veliko je mednarodnih projektov in jih veliko hodi v tujino. Mislim, da ni tako slabo – razen seveda finančnega vidika oziroma kakšen je odnos širše javnosti do umetnosti, to je trenutno kar žalostno. A če želiš delati, lahko delaš in tudi preživiš.«

S takšnim kolektivnim pozitivnim odnosom, zagonom in strastjo jim bo gotovo uspelo: »Strašno so se povezali kot skupina, mislim, da bodo celo življenje ostali prijatelji,« še doda Klajnščkova.