Govorili smo z Deni Kragelj, ki veliko časa posveti delu z otroki. Kot mama in pedagoginja ustvarja gradivo, ki pomaga pristopiti k otrokom in predelati vsakdan. Gre za terapevtske pravljice, ki obravnavajo otrokove stiske in ponujajo rešitve. Otrokom pomagajo poimenovati in razločiti občutke in čustva.
Kako, kdaj in zakaj ste se odločili za pisanje pravljic? Od kod ideja za prvo knjigo?
Med študijem socialne pedagogike sem razvijala nekoliko drugačen pogled na vzgojo. Izvajala sem res veliko praktičnih projektov in svojo strast našla na področju dela z vedenjsko problematičnimi otroki. Iskala sem načine kako se jim približati in opazila velik napredek v grajenju odnosa s pripovedovanjem pravljic. Ustvarjala sem materiale, ki so pomagali predelati vsakdanje težave.
Takrat so nastale prve zgodbe?
Pravzaprav ja, nisem jih pa še zapisala. Z leti sem se urila vstopiti v domišljijski svet. Mislim, da so mi pri tem največ pomagale animacije otrok, ki sem jih dolga leta koordinirala. Moja želja je vedno bila spoznati posameznika in njegov način razmišljanja, vstopiti v njegov svet.
In kdaj ste jih prvič zapisali?
Ko sem drugič postala mama. Ja, šele takrat. Na zalogi sem imela že kar nekaj kvalitetnih zgodb in hčerka si je večkrat zaželela, da ji kakšno znova povem. Seveda, podrobnosti sem sproti pozabljala, kar njej ni bilo prav všeč. Zato sem se začela snemati.
Kmalu zatem sem začela tudi pisati. Ker je dobre stvari škoda imeti shranjene v predalu, sem želela svoje zgodbe deliti z drugimi. To je razlog, da so nastale tudi zvočne pravljice. Da nam, staršem, olajšajo večkratno pripovedovanje istega. Otrok pa rabi slišati večkrat, ko nekaj predeluje.
Kakšni so bili odzivi otrok in otrok ob prebiranju pravljic?
Začelo se je s prijatelji, ki so se z navdušenjem odzivali. Povezala sem se tudi z različnimi strokovnjaki in smo sestavili seznam najbolj aktualnih tem. Pravzaprav se je šele takrat začelo bolj resno ustvarjanje. Spotoma sem dojela, o kako pomembnih temah pišem.
Vsakodnevno dobivam zahvale in prijetne odzive staršev, vzgojiteljev, učiteljev, terapevtov. To je tisto, kar mi daje energijo pisati naprej.
Kakšne spremembe opažate v družbi?
Pokazalo se je, da so potrebe po tovrstnih zgodbah velike. Ljudje mi pišejo in prosijo za pravljice na prav določene teme. Komaj so čakali drugo knjigo in res jo je uspelo izdati v manj kot enem letu od izida prve. Še ena posebnost je bila, da smo njej priložili dodatno pravljico, ki pomaga razložiti ločitev staršev. No, zdaj komaj čakajo tretjo. Veliko so me vabili v knjižnice in vrtce, kjer sem izvajala delavnice in pokazala, kako maksimalno izkoristiti zgodbo. Pri tem so mi pomagali tudi drugi strokovnjaki, ki so na podoben način po celi Sloveniji izvajali dogodke s terapevtskimi pravljicami.
Zakaj pišete ravno terapevtske pravljice, sliši se tako zdravilno?
Moj cilj je ustvarjati ravno prav težke in ravno prav dolge zgodbe, da jim otrok lahko sledi kljub težkim temam. Sodobni ljudje večinoma hitimo in velikokrat ne zaznamo pravega vzroka otrokove slabe volje. Tistih nekaj minut, ki jih namenimo pravljici, naj ima globino. Terapevtska pravljica otroku da vedeti, da je sposoben, da zmore, da ni edini z neko težavo in da v njej ni sam. Moje zgodbe ne zatiskajo oči pred realnimi situacijami, hkrati pa predstavljajo varen kotiček. Namenoma uporabim vedno enake uvodne besede, ki kmalu postanejo obljuba, da rešitev vedno obstaja.
Ja, res bi lahko rekla, da delujejo zdravilno, terapevtsko. Zadnje čase velikokrat rečem tudi pedagoško. Odraslim omogočajo uvid v otrokovo dojemanje, pomagajo začeti pogovor in nemalokrat odpirajo potlačene rane iz preteklosti. Otroku pa pomagajo spoznati celo paleto čustev in njegove stiske obravnavajo resno, ponujajo konkretne rešitve.
Kakšna je razlika od klasičnih pravljic?
Jaz jih pišem z namenom in ne le zaradi zanimive zgodbice. Predstavljam si različne otroke, ki bodo poslušali pravljico. V pregled jih dam psihoterapevtom, učiteljem, vzgojiteljem, psihologom, staršem. Zelo pozorni smo, da ne spregledamo sporočil, ki bi negativno vplivala na samopodobo otroka.
Iz tega razloga so terapevtskim pravljicam dodane tudi pobarvanke, ki otroku omogočajo v svoji intimi predelati slišano. Namenoma smo pustili prostor, kjer lahko tudi sam nekaj doriše. Spodbuditi želimo otrokovo domišljijo, ki je opazovalcu lahko zelo dobra podlaga za pogovor.
V nastajanju je tretja knjiga. Kje se odvija?
Odkrito povem, da imam namen spisati 5 zbirk na isti način. Vsaka od njih vsebuje 10 pravljic z različnimi temami. Torej, vse skupaj 50 terapevtskih pravljic, ki bodo narejene na podoben način. Prva knjiga je bila Življenje v gozdu, druga je Življenje v morju, trenutno pišem Življenje v hribih. Obdelujem različna naravna življenjska okolja. Imate predlog za naslednja dva? V sodelovanju z bralci sproti ustvarjam, odzivam se na njihove potrebe znotraj svojih načrtov.
Kdo so junaki vaših zgodb?
V vsaki pravljici kakšna druga žival. Nastopajo tudi zvezdice, prsti, veter in kamni. V tretji knjigi se pojavi celo deček, čeprav sem načeloma odločena ne uporabljati ljudi. Otroku se je lažje identificirati z drugo vrsto. Pozorna sem, da živali, ki nam niso prav všeč, predstavljam v pozitivni luči. S tem poskušam spremeniti stereotipe, ki nam jih družba posreduje. Prav te dni je veliko povpraševanje po zgodbici o morskem psu, ki se zna postaviti zase. Mimogrede je postal idol marsikaterega otroka.
Zdi se, da ste doživeli velik uspeh glede na majhen trg v Sloveniji?
Ja, tudi mene je presenetil odziv. Naključja so me pripeljala do kar velike naklade prve knjige, Življenje v gozdu. Mislila sem, da imam zalogo za vsaj deset let, a razprodana je bila v dobri polovici leta. Sledil je enako velik ponatis prve in izid druge knjige, Življenje v morju. Tudi drugi ponatis je bil v nekaj mesecih razprodan, zaloga druge knjige pa je tudi pri koncu.
Kakšen je bil občutek držati v rokah svojo knjigo?
Nisem se zavedala kaj me čaka. Ko sem odhajala iz tiskarne s knjigami v prtljažniku, sem zajokala. Kot mama, ki prime v roke novorojenčka. Ponos, strah, veselje, pa tudi izčrpanost. Res je veliko dela v ozadju in spanja mi kronično primanjkuje. Prav tako kot bi dobila otroka.
Kaj je vaš največji uspeh?
Velik uspeh mi predstavlja lanskoletna akcija v Hoferju, ki je v vseh svojih poslovalnicah po Sloveniji ponudil moje knjige. Že prvi dan so mi ljudje pisali, da jih je ponekod zmanjkalo.
A najbolj me veseli videti, ko moje knjige odpotujejo v zavode, vrtce, šole. Čedalje več terapevtov uporablja terapevtske pravljice pri svojem delu. Skupaj smo začeli ustvarjati eno prav posebno zbirko, ki bo obdelala zelo občutljive teme. Ta bo v omejeni nakladi in namenjena res terapijam. Pri tem govorim o alkoholizmu, spolnih zlorabah, nasilju, smrti in podobno.
Vas mika tudi tujina?
Ja, zelo. Vidim, da imam res kvaliteten izdelek in rada bi ga pripeljala do čim večjega števila otrok. Trenutno vso energijo usmerjam v prevode in distribucijo v tujini.
Kje vidite sebe in svoje delo čez 20 let?
Mogoče bolje, da ne razmišljam tako daleč. Če bi vedela kaj vse me čaka, bi mi zmanjkalo poguma že na začetku. Sem pa res vesela, da živim svoje sanje. Uživam v pisanju in stik z otroki me izpolnjuje. Rada bi še naprej izvajala delavnice in ljudem, ki delajo z otroki, pokazala, kako v praksi uporabljati terapevtske pravljice. Razvijati si želim sočuten pristop do mlajših generacij.
Za peto obletnico izida prve knjige načrtujem eno presenečenje za moje bralce. Potem bi se prepustila skozi pravljice obdelati kontinente, človeško telo, poklice itd. Poleg čustvenega sveta se vedno dotaknem tudi novih pojmov ali splošnega znanja. Vse s pedagoško noto in kot ste rekli, z zdravilnim učinkom.
Za peto obletnico izida prve knjige načrtujem eno presenečenje za moje bralce. Potem bi se prepustila skozi pravljice obdelati kontinente, človeško telo, poklice itd. Poleg čustvenega sveta se vedno dotaknem tudi novih pojmov ali splošnega znanja. Vse s pedagoško noto in kot ste rekli, z zdravilnim učinkom.
Čez 20 let pa: Takrat bodo že vsi na svetu vedeli kaj so terapevtske pravljice in ne bom jih pisala le jaz, še drugi se bodo poglobili in opogumili. Prišel bo čas za pravljično vzgojo, saj življenje vedno piše nove zgodbe!
