Na današnji okrogli mizi o usodi Piramide, ki je potekala v organizaciji Društva Hiša!, Rajzefiberja in ostalih je bilo prisotnih precej pomembnih akterjev iz vseh mogočih sfer, ki bi utegnili povedati kaj več o razlogih, zakaj je Piramida v takšnem stanju, v kakršnem pač je, in kaj bi se dalo pri tem spremeniti. Dve glavni točki, ki ponazarjata srž problema sta: razparceliranost Piramide, ki je v lastništvu različnih organov in nejasna vizija Mestne občine, ki še ni pripravila temeljitega načrta, kaj, kako, in kdaj si želi nekaj spremeniti ter slednje predstaviti tudi ustreznim Ministrstvom, ki si lastijo določena zemljišča na Piramidi. “Piramida nujno potrebuje povezanost vseh akterjev in jasno vizijo MO Maribor, ki naj napravi konkreten načrt in ga predstavi Ministrstvom – ta bodo zagotovo prisluhnila, če se le ve, kaj se hoče,” je bila odločna Andrejka Majhen, vodja kabineta Ministrice za kmetijstvo, sicer tudi Mariborčanka, ki je 30 let živela v Počehovi in tako problematiko še kako dobro pozna.

Mestna občina Maribor bi morala za lastništvo pridobiti status “kmetovalca”

Kot je pojasnil podžupan MOM Gregor Reichenberg, problem za občino predstavljajo kmetijska zemljišča na Piramidi, ki prav zaradi tega ne morejo preiti v občinsko lastništvo  – slednje bi namreč potemtakem moralo pridobiti status kmetovalca, kar občina pač ni. “Mi si absolutno želimo prevzeti lastništvo nad Piramido, a nam je to zaradi trenutne pravne ureditve onemogočeno,” pojasnjuje podžupan. Omenja še, da je prav absurdno, kako mora Nigrad plačevati stavbno pravico državi, da se lahko na Piramidi vsaj pokosi in kako so različni deli Piramide pod različnimi lastništvi: en del je denimo pod lastništvom Ministrstva za kmetijstvo (kmetijska zemljišča), drugega si lasti Ministrstvo za šolstvo, ki pravzaprav ne ve, kaj naj z zemljiščem sploh počne. Pravzaprav si na omenjenem ministrstvu prav tako želijo, da Piramida preide v last Mestne občine, a kot omenja predstavnik z Ministrstva za šolstvo, je pri tem treba vzeti v obzir nekaj pravnih spotik. Tudi na Ministrstvu za kmetijstvo so pripravljeni napraviti korak proti MOM, če ima slednje seveda neko celostno vizijo, a kot poudarja Andrejka Majhen, vodja kabineta ministrice, “te stvari niso zastonj”. Zemljišča na Ministrstvu lahko torej kvečjemu odkupijo.

Arheološko najdbišče stoji, ograja opozarja na nevarnost

Kot je povedala Mihela Kajzer Cafnik iz Zavoda za kulturno dediščino, je trenutno stanje arheološkega najdbišča, torej ruševin, ko so jih v letih 2011/12 izkopali izpod zemlje, bilo mišljeno kot začasno. Takšno razsuto stanje razvalin, kakršno imamo sedaj, je tudi nevarno za mimoidoče, zato je naokrog in okrog postavljena ograja. Kot pove, so bila izkopavanja zgolj prva faza celotnega načrta: v drugi fazi je bil mišljen restavratorski načrt, nekaj izkopanin bi se naj preneslo v muzeje. Trenutno je raziskan le eden, in sicer jugozahodni del nekdanjega gradu, nihče pa nima namena raziskovati naprej. Potem bi se naj opravil en javni natečaj, zatem pa bi še v okviru načrta izvedli upravljalski načrt, skratka en kup stvari, ki se nikoli niso izvedle, ker naj bi v tistem obdobju zanje zmanjkalo denarja. Če se sploh ne bi tedaj drezalo v to, kaj se nahaja pod površjem, bi bila danes slika glede pravne ureditve Piramide povsem drugačna. “Sedaj pa smo, kjer smo,” sklene Cafnikova.

Kot pove Samo Jenčič iz Zavoda za varstvo narave, je Piramida všteta v edini odlok, ki jo na tem področju omejuje. Celotno širše območje Piramide, vključno z mestnim parkom in Tremi ribniki je spada pod odlok varovanja mestnega parka iz leta 1992. Celotno področje se lahko pohvali z bogato biodiverziteto na področju rastlinskega in živalskega sveta.

“Naj dvigne roke tisti, ki je kupil vsaj eno steklenico našega vina”

Kot pojasni Stane Kocutar iz Zadruge Piramida, trenutnega upravljavca vinograda, je problem trte ta, da se je ročno praktično ne more obdelovati zaradi pomanjkanja delavcev, ki bi to delo opravljali. Zanje je seveda potreben denar, v osnovi pa ga primanjkuje že za košenje. In kdo sploh kupuje butično vino, vrhunski renski rizling, ki ga Boštjan Protner, ki ga Kocutar poimenuje kar za “kralja rizlinga” izdeluje iz trt na Piramidi? Kocutar je razočaran, da mestna oblast oziroma vsi odgovorni ne prepoznajo turističnega potenciala tega vina, vključno z mnogimi majhnimi bifeji in ostalimi lokali po mestu, ki vina povečini ne prodajajo (z izjemo dveh ali treh). Ko je zbrane v prostoru (in ni jih bilo malo) vprašal, če je od prisotnih kdo že kupil steklenico njihovega vina, so se dvignile le tri roke. In vse tiho je bilo. Prizna še, da imajo zagotovljenega celo donatorja, ki bi naj daroval kar 20.000 novih trt.

“Odkar smo pred 4 leti prevzeli vinograd, ni nihče naredil nič, da bi se zgoraj razmere kaj izboljšale. Nič!” je jasen Protner, znan štajerski vinogradnik iz Zadruge Piramida. Kot pravi, bi bil vesel, če bi katero od občinskih podjetij kupilo 50 steklenic tega butičnega vina. Spregovoril je tudi o cesti, ki se vije za Piramido in zaradi katere marsikaj stoji: “Z navadnim avtomobilom se po tisti cesti ne moreš peljati, kako naj gor potemtakem spravim vsaj kosilnico?” se sprašuje. S prodajo od vina bi upravljavec vinograda prišel vsaj do nekih osnovnih sredstev za obdelavo trte, plačilo delavcev in podobno. Z vinom bi lahko popestrili turistično ponudbo v mestu, navsezadnje smo vinska prestolnica Štajerske, Piramida pa je obraz mesta, nekaj s čimer se ponašamo.

Primer dobrega poslovanja: Ljubljanski Rožnik 

Na kratko so pričujoči omenili tudi lokal, ki so ga pred leti odprli na Piramidi, a o katerem tedanji vodja za naš portal ni želel spregovoriti. “Če greš na ljubljanski Rožnik, opaziš, da se tam kar tere ljudi, gostilna na vrhu pa je sploh pravi hit” je še opozorila Andrejka Majhen in dejala, da je letos želela obiskati tudi lokal na Piramidi, potem pa izvedela, da ga tako ali tako več ni. “Škoda, to bi bila dobra zgodba,” pravi. A podžupan Rerichenberg pojasni, da je težko potegniti že kako cev, če si ne lastijo območja. “Vsi akterji se glede Piramide morate povezati in delovati kot eno, ne pa da Zadruga Piramida potem sama nosi vse stroške,” je jasna Majhenova. Tudi v tujini denimo po vinskih cestah pobirajo turistične takse za vse, ki imajo tam postavljene poslovne prostore.