Vladimir Vlaškalić je gledališki in filmski igralec, Prekmurec, ki ga je pot pred desetimi leti ponesla v Maribor. Je prejemnik mnogih nagrad in velja za enega najboljših slovenskih igralcev.

Vlaškalićeva romanca z Mariborom se je pričela leta 2009, ko ga je tedanji umetniški direktor Drame SNG Maribor Vili Ravnjak povabil, da se v novi sezoni pridruži igralskemu ansamblu. V mestu se je sprva počutil kot tujec, nato pa mu je čedalje bolj lezlo pod kožo; pravi, da se sedaj končno počuti doma. Z igralcem smo se pogovarjali o njegovem poklicu, o njegovih strasteh in prezirih, pa tudi o tem, kako si polni baterije in kaj v Mariboru ima rad.

Zakaj ste si želeli postati igralec?

To željo sem zelo sramežljivo držal v sebi kar veliko časa. Kljub temu, da me je več ljudi spodbujalo, nisem imel zaupanja vase in nisem verjel, da bi lahko bil sprejet na Akademijo. Začel sem v Murski Soboti, kjer smo ustanovili teater, ko sem bil star 21 let. To je bila moja prva premiera v življenju, tam sem imel glavno vlogo, a na odru me je bilo še vedno sram. Nato sem pri sebi poskušal najti samozaupanje, na vajah najti drugačnega sebe, kot sem. Tako sem dobil močnejši zagon in idejo, da bi igralstvo postalo moj poklic. Želel sem si opraviti sprejemne izpite, ker nisem vedel, kaj drugega bi v življenju počel. Najprej sem sicer študiral filozofijo, ampak sem hitro videl, da to ne bo šlo – ne zato, ker ne bi razumel stvari, ampak enostavno ne morem toliko sedeti in brati, to ni v moji naravi. Prvih sprejemnih izpitov na AGRFT nisem opravil, naredil sem jih v drugo, ko sem bil star 24 let. Sedaj pa bo že 23 let, kar od igralstva živim.

Kako vas je pot zanesla v Maribor?

Maribor se je zgodil tako, da sem dal najprej odpoved v Celju, kjer sem bil tri sezone in nato sem delal v Kopru, ko me je poklical Vili Ravnjak, mi rekel, da bi me radi imeli v Mariboru in me povabil na pogovor. Dogovorila sva se, da bom pričel z naslednjo sezono. Vmes sem dobil tudi neke druge ponudbe, v Mestnem gledališču ljubljanskem, a sem jim povedal, da sem v Mariboru že dal roko in zato ne grem drugam. Všeč mi je bilo tudi to, da mi je bilo vedno fino, ko sem se spomnil na mariborsko Staro dvorano – kadarkoli sem tam igral predstave študijsko ali pa sem jih gledal, mi je bilo blazno fajn. Odtehtali sta torej dve stvari – človeku sem dal roko in pa dvorana.

Na kak način se pripravljate na vloge? So tudi kakšne, ki jih ne sprejmete?

Ne spomnim se, da bi kakšno vlogo zavrnil, mislim da ne. V bistvu vedno pustim, da stvar pri meni začne delati sama; ponavadi ne delam kakšnih posebnih raziskav. Seveda preberem literaturo, pogledam film ali poslušam glasbo, ki je referenca določeni vlogi, ampak vedno pustim, da večino z mano naredi tekst. Poslušam vse, kar govorijo drugi – in režiser, kostumograf, scenograf, dramaturg, soigralci… pustim, da njihovi odzivi gredo skozi mene, da vidim, kaj ostane in kaj lahko v momentu iz tega uporabim. Ne delam z glavo, vnaprej. Tekst predelujem absolutno, do momenta, ko mislim, da je začel govoriti skozi mene. Takrat dobim nek občutek zadovoljstva in lahko grem spat.

V enem od svojih prejšnjih intervjujev ste dejali, da ves čas dobivate vloge, kjer morate kričati in da vam gredo že precej na živce. Je temu še vedno tako?

Ja, zelo. Takšne vloge še vedno dobivam, ampak saj – del mene se hoče »zdreti.« Ni to, da ne bi želel divjati, le na vajah se mi ne da tega več ponavljati, ker se mi zdi, da tega ne rabim. Tako ostajam v isti poziciji, stvari se ponavljajo in zdaj se mi že zdi oziroma mi je jasno, da so pri meni reciklirane. Predvsem to me je motilo in nisem našel momenta, da bi me osmišljalo, a ga zdaj nekako imam; rekel sem si: Zakaj pa ne ponoviti neke zadeve izpred desetih let s približno podobno vsebino, ki pa jo ponovno poskusiš dojemati drugače.

Ste imeli kdaj vzornike? Kako vam je sedaj delati z mlajšimi, ki v vas vidijo vzornika? Se postavite v vlogo mentorja?

V vlogo mentorja se zelo nerad postavim. Čeprav sem starejši in vem, da znam kdaj biti pokroviteljski, poskušam ne pametovati. Ko sem bil mlajši mi je bilo včasih blazno nerodno pred starejšimi, nisem vedel, kako naj pred njimi postopam, zato poskušam biti jaz jaz in pokazati svojo ranljivost, da sem samo človek.

Vzornikov pa sem imel ogromno – mlajših in starejših, nekateri so že tudi mrtvi. V bistvu se še sedaj pojavljajo novi, ki so tudi mlajši od mene. V našem teatru je ogromno spoštovanja vrednih ljudi, občudujem tudi nekatere filmske zvezde iz Hollywooda, likovnike, glasbenike, športnike… Nimam le enega vzornika.

S kakšnimi režiserji radi sodelujete?

Z umirjenimi. Sam sem dokaj kaotičen in rabim eno bazo, ne potrebujem še bolj kaotične osebe, da me vodi, ker ji ne bom zaupal. Absolutno rabim vodjo, ki je prisebna – ki vidi, kakšno vojsko ima, v kakšni situaciji je in verjame v to. Takšni so na primer Janusz Kica, Jernej Lorenci, Sebastijan Horvat, Ajda Valcl, tudi Mateja Kokolj.

Lahko je tudi tako, da se režiser in igralec sploh ne poznata, delata skupaj in se nikdar več ne vidita. Tako je bilo recimo z Ivanom Popovskim, ko smo postavljali Mrtve duše. Z igralci gre skozi tehniko, obrt, jih ne potiska v nepotrebne situacije. Ne maram, ko začnejo režiserji govoriti o kakšnih privat stvareh, ko začnejo človeka provocirati mi postanejo vedno bolj mrzki. V enem intervjuju je to odlično povedal Cristoph Waltz, ko so ga vprašali, če se na snemanjih kdaj poškoduje; odvrnil je, da ga ponavadi »poškodujejo« režiserji.

Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost? Si morda želite kakšnega avtorskega projekta?

Ja, o tem razmišljam, a še ne vem kaj. Sicer mi to že nekaj časa gre po glavi, a še nisem zbral poguma, da bi se spravil k režiji. Rad bi videl, če je to, kar jaz mislim in kako gledam na igralca, mogoče realizirati. Mislim, da se igralec ne sme počutiti ogroženega od režiserja, saj se sam deloma počuti ogroženega že od sebe, v smislu, če bo zmogel dobro odigrati, ima tremo zaradi publike in podobno. Zato se želim sam postaviti v to vlogo, rad bi, da ljudje na vajo pridejo z dobrimi občutki in tudi iz vaj ne gredo izmozgani. Če bi prišli utrujeni, pač ne bi imeli vaje, mogoče bi se samo kaj pogovorili in nato bi šli domov.

Kako doživljate Maribor? Kako ga primerjate s Prekmurjem?

Prekmurje je dosti bolj blago, tukaj je okolje veliko bolj direktno, agresivneje naproti Prekmurju pa tudi Ljubljani. Tudi Ljubljana je sicer agresivna, ampak drugače, na komercialen način, veliko je arogance. Tega v Mariboru ni, a je nek občutek žrtve v ljudeh; predvsem zaradi izgube industrije po vojni in na tem se je v mestu dolgo gradilo identiteto, češ »nam so vzeli«. Tudi Soboti in celemu Prekmurju so marsikaj vzeli in tudi oni zaradi tega jočejo, enako je v Ajdovščini. A Maribor se spreminja – jaz sem prišel sem leta 2009, ko je bil na Poštni ulici en lokal, ob enajstih zvečer ni bilo na ulicah žive duše, da me je bilo včasih kar strah. Nasplošno me je Maribor prestrašil. Verjetno predvsem zato, ker sem iz Prekmurja leta 1993 odšel v Ljubljano, kjer sem živel 21 let in ko sem začel živeti v Mariboru, nisem poznal niti enega človeka. Počutil sem se tako kot v komadu The Doors »People are strange, when you’re a stranger«. Ti občutki so bili kar močni in nikakor se nisem mogel pomiriti sam s seboj, da sem tukaj. Bil sem zelo razdvojen, a po kakšnih petih letih konstantnega bivanja v mestu, mi je sedaj nekako bližje. Navadil sem se na karakter mesta in ga tudi sprejel.

Mesto se sedaj začelo komercialno razvijati, kar se tiče nekakšnega notranjega utripa središča, kar sem pogrešal. Ne pravim, da je to pravilna pot, ampak zato, ker tega do sedaj ni bilo, se mi zdi nekaj pozitivnega – tudi zato, ker to lahko pripelje še do drugih dobrih stvari. Še bolj se bo lahko razvijala alternativna scena, saj ta za svoj obstoj potrebuje nek »mainstreamovski« utrip, da mu lahko predstavlja protiutež. To je soodvisno.

Kam najraje zahajate?

Zjutraj grem najraje na kavico v Piaf; prej nikoli nisem imel lokala, kamor bi redno zahajal, razen v Trač pod gledališčem v kadilnico. V Piafu sem se nato začel zadrževati, ker so predvajali BB Kinga in blues glasbo, pa tudi zato, ker imajo zunaj grelne mize, da lahko pozimi kadim. Včasih mi ni všeč le to, da moram dosti dvigovati roko v pozdrav in takrat se raje umaknem; recimo v Living room ali v Urban Garden.

S čim si polnite baterije?

Lani sem se začel učiti igrati akustično kitaro, zato sedaj eno leto brenkam in mi je zelo fajn. Učim se sam, gre mi okej, lahko prepoznaš komad, če ga igram. Ukvarjam se z meditacijo, hodim na chi gong, rad grem na kakšen sprehod, na tek, na telovadbo. Gledam filme, rad kaj preberem in grem na morje, uživam tudi v kuhanju in dobri hrani. Vsekakor pa mi je zelo pomemben tudi počitek, tudi to, da kdaj pa kdaj samo gledam v prazno. Z energijo me napolni neobremenjena družba, ko ni pritiskov, tega ne maram v nobenem smislu.