Spila in odpela sta, Matevž Šalehar – Hamo in Peter Dekleva. O, u. Dovolj, da se je oponašalo Vlada Kreslina, zafrkavalo Guštija, namigovalo na Jelka Kacina.

Za nagrado sta s publike »pokasirala« viski. Steklenico viskija. Vrnila s toplim, iskrenim in pristnim koncertom. Ter tremi dodatki. Če že vreme ni pravo, prav zeblo je v avditoriju Lutkovnega gledališča, kjer je zdaj doma KGB, so vsaj koncerti še kako pravi. Čista petka.

 Stole se je premaknilo pod zavetrje tribune. Za vsak slučaj. Edino, česar se ni prestavilo, je bil oder. Ne gre. Pa sploh nima strehe. Ko aplikacija radarske slike padavin trči z večnim, starošolskim optimizmom. »Saj je ves čas malo rosilo po nama, pa kaj, samo da je, samo da je, samo da je!« je po petkovem koncertu na odru KGB Minoriti povedal Matevž Šalehar – Hamo. Samo da je. Saj se je delal, da joče, ker da ni koncertov. Pred vsemi nami. Hlipal in si mel oči. Pa ravno letos. Ko je kazalo tako prekleto dobro.

Ampak vsaj nebo tokrat ni jokalo. CNe več. Zdržalo je, a za kazen vračalo z vetrom in mrazom. Če je to poletje… Ni. So pa zato koncerti, ti redki dragoceni trenutki, ko smo skupaj, ko je tu in zdaj, ko se zgodi neponovljivo, toliko bolj zapomnljivi. In bisernati. In žejni. In krasni. Čista petka.

Razprodano, kakopak

Seveda je bil nastop Hamo & Peter Dekleva razprodan. Če ste Darjo Pernat – Dodo, lastnico KGB, ki se je preselil na prosto in šel reševati kulturno ponudbo mesta, kakor že dolgo ve in odlično zna, klicali že v ponedeljek, je bilo kar na tesno. Naval. Pač redko je, čeprav tisti, ki vztrajajo, pridno polnijo program. Četrtki, petki in sobote. Da je vsaj nekaj.

Iz publike:

Hamo publiki: »Sva že fejst tečna?«
Mož iz zadnje vrste, v brk: »Malo pa že.«
Ostali: »Nooo!«
Mož: »Ja, če je fprašo!«

Vendar to ni goli minimum, vsaj v petek, 17. julija, ni bil. Pa sta dovolj le dve kitari, dva tipa. No, ter veliki kozarci in velike steklenice. In ko v takem poletnem mrazu prime viski, pivo ali vino, se zgodijo koncerti, kjer se veliko zapoje in še več pove.

Koncert, kjer punce častijo

»Dober večer,« je ob deveti zvečer, pohvalno, da ni bilo zamude, začel Hamo. »Vreme se ja pa kr naredu, a ne?« In sta krenila, dva lasata tipa, Hamo v telovniku, Pero Dekleva, ta čudodelnik na kitari, ki iz šestih strun dela orkester, v prozorni zvezdnati srajci v Pomlad. Pri tretjem komadu je Hamo vedel, kakšen tip koncerta je to. Ne najbolj petkovski. »Saj bova ratala malo bolj zabavna… Sčasoma,« se je pošalil in lastne komade ocenil za duhamorne. »Opus, pač primeren temu vremenu.« In okolju, tako je Vija, vaja, ven postala Vija, vaja, vun.

Hamo je magnet. Tu ni dvoma. Seveda je pogrešal še preostale člane svoje skupine Tribute 2 Love. »Band pogrešamo, ampak če bi bili vsi, potem bi vas moralo biti pet manj,« je spomnil na omejitve, ki jih predpisuje NIJZ. Pohvalil, ker se je pelo iz publike tako, da se ni virusa trosilo naokrog.

Ampak v tej bolj intimni verziji, kjer je zvok takšen, kot da igrajo samo zate, kristalno čist in topel, kjer slišiš, da se kitare razglasijo, ker mraz, v takšnem okolju je to koncert, kjer punce častijo. »Bližje si daj, bliiiižjeee!« je nekaj kakor ukazovala punca iz publike. Več sta spila, več sta povedala, bolj sta pela. Če pa že nista ona, je zvesto občinstvo, ki dobro pozna komade, dodajalo refrene in spremljevalne vokale. Popolno.

Pero je ukradel kitico!

To je bil koncert, kjer se je Hamo ustavil sredi komada Naprej. Pozabil je namreč besedilo. »Pero mi je kitico ukradu!« Koncert, kjer se je oponašalo Vlada Kreslina, pohecalo iz Mihe Guština Guštija, kjer je Dekleva pilil, kar se piliti da.

Občinstvo je pretanjeno poslušalo, sodelovalo, vpijalo. Pelo in pelo. Pelo in pilo. En tak večer, kjer se odklopiš, kjer vidiš, da onstran ograje ljudje postanejo in preverijo, kako, za vraga, je še koncert sploh dandanes možen. Je. Intima, ki se te dotakne. Tisti neponovljiv trenutek, ko slišiš, kako skoraj poči glas, ko se vsak komad konča tako, da je Dekleva skoraj potrgal strune. Ker je vedel, da bo v sklepni Dolgo nisva pila moral oponašati Rudija Bučarja, ki da je, kakor se je pošalil Hamo, seveda iz naših, štajerskih koncev.

Za nagrado so bili kar trije dodatki. Tako je to danes. Že prejšnji petek na Tabu v Hiši OZ. Nihče ne bi rad, da bi bilo prekmalu konec. Ne občinstvo, še manj glasbeniki. Kajti ko sem po koncertu vprašal Hama, čuj, kdaj pa naslednji špil? »Aha, ti se me prišel zajebavat, a?« Seveda je bilo smešno, čeprav ni. Je pa ostal večer. In upanje, da bo kmalu spet tega več. Krasnih koncertov.