Umetnost se je v času samoizolacije pokazala kot posebno pomembna, saj nam je pomagala slednjo narediti znosnejšo. Nekateri so pred zaprtjem knjižnic praznili knjižne police, drugi so se množično udeleževali spletnih literarnih večerov, koncertov in razstav. Vendar pa kljub temu nič ne more nadomestiti tistega občutka, ko Tomi Meglič na koncertu zakriči »Naj se trese, naj se trese!« O tem in še marsičem smo se pogovarjali s kulturniki.

V času samoizolacije smo mnogi ugotovili, kako pomembna je umetnost za lažje premagovanje sicer kaotične in tesnobne situacije. Je nekaj, kar ima na nas sproščujoč vpliv in nas ves čas spodbuja, da kritično razmišljamo. Eden izmed naših sogovornikov je povedal, da je umetnost »hrana za dušo«, druga je prepričana, da je kultura tista, ki nas dela »ljudi«. Je nekaj, kar »daje življenju smisel« in »je najvišja oblika človekovega izražanja«. O pomenu kulture za človeštvo, o njeni vlogi v času krize in o iznajdljivosti umetnikov v samoizolaciji smo se pogovarjali z ustvarjalci in tistimi, ki skrbijo za organizacijo kulturniških prireditev.

Kultura je hrana za dušo

»Kultura je po mojem mnenju najvišja oblika človekovega izražanja in je tisto, kar izraža človeško bistvo, ustvarjalnost, njegov duhovni jaz in želje, hotenja in prizadevanja posameznika, zato je kot esenca pomembna v vsaki družbi, ker nas dela boljše kot posameznike in kot družbene skupine,« začne naš pogovor mag. Margit Berlič Ferlinc, profesorica angleščine in slovenščine, sicer tudi organizatorica različnih koncertov in kulturnih prireditev. Prepričana je, da se v kriznih situacijah navedeno še bolj odraža, »ko ljudje kar hlepimo po vsem, kar je s kulturo povezano.« Razmišlja, da je tako verjetno zato, da krizo nekako uravnotežimo z našo »normalnostjo.«

»Kultura je po mojem mnenju najvišja oblika človekovega izražanja in je tisto, kar izraža človeško bistvo, ustvarjalnost, njegov duhovni jaz in želje, hotenja in prizadevanja posameznika, zato je kot esenca pomembna v vsaki družbi, ker nas dela boljše kot posameznike in kot družbene skupine.«

»S kulturo hraniš notranjega duha,« je prepričan Darjan Lorenčič, predsednik kulturnega društva Brutal Partyzan, ki skrbi za organizacijo koncertov. »Po vsakodnevnih opravkih greš na koncert in tam se zares lahko sprostiš, odmisliš na tegobe vsakdanjega življenja,« nadaljuje.

Denis Škofič, pesnik, pisatelj in profesor slovenščine, pa je bil presenečen, »kako so ljudje, ko so izvedeli za ukrepe, zadnji dan, ko so še bile odprte knjižice, praznili police in odnašali cele skladovnice knjig.« Slišal je tudi, da so se prav na ta dan nekateri prvič tudi včlanili v knjižnico. »Mislim, da ta podatek in seveda ogledi strani s kulturno vsebino, muzejev, gledaliških predstav, slovenskih filmov, kakor tudi izredno povpraševanje po e-knjigah, pove vse, kako zelo pomembno vlogo je imela kultura v času samoizolacije«. Prepričan je, da sta umetnost in narava bili tisti, ki sta ljudem olajšali preživljanje časa doma.

»Mislim, da ta podatek in seveda ogledi strani s kulturno vsebino, muzejev, gledaliških predstav, slovenskih filmov, kakor tudi izredno povpraševanje po e-knjigah, pove vse, kako zelo pomembno vlogo je imela kultura v času samoizolacije«

Podobno se zdi tudi Marji Guček, direktorici Mladinskega kulturnega centra Maribor, ki je prav tako opozorila na večje povpraševanje po kulturnih vsebinah v času krize. Prepričana je, da je takojšen odziv mnogih kulturnih institucij in posameznikov, ki so brezplačno z javnostjo preko spleta delili kulturne produkcije, znak velike solidarnosti.

V času varčevanja se rado pristriže vlaganja v kulturo

Ugotovili smo torej, da je kultura pomembna, vendar pa se hitro zataknemo pri financah. Kulturniki so na vlado naslovili apel, v katerem so jo pozvali, da naj preneha s krčenjem proračunskih sredstev in jih namesto tega poveča. »Združenje Asociacija je v javnem pismu objavilo podatke, da proračun Ministrstva za kulturo še vedno ni presegel višine izpred krize v letu 2009,« spomni Gučkova in doda, da je že to dovolj zaskrbljujoč podatek. »Glede na predviden rebalans proračuna in preteklih izkušenj, da se v času varčevanja rado pristriže prav vlaganja v kulturo, pa je poziv Asociacije še toliko bolj pomemben,« pojasni. Na ravni EU je kar nekaj analiz, ki potrjujejo pomembnost vlaganja v kulturni sektor in dokazujejo, da je zaposlenih v kulturi primerljivo ogromno.

»Združenje Asociacija je v javnem pismu objavilo podatke, da proračun Ministrstva za kulturo še vedno ni presegel višine izpred krize v letu 2009,« spomni Gučkova in doda, da je že to dovolj zaskrbljujoč podatek. »Glede na predviden rebalans proračuna in preteklih izkušenj, da se v času varčevanja rado pristriže prav vlaganja v kulturo, pa je poziv Asociacije še toliko bolj pomemben,« pojasni. 

Škofič je prepričan, da so rezi v kulturo pričakovani. »Moramo si biti na jasnem, da bi nas močni varčevalni ukrepi ravno v kulturi doleteli pod vsako vlado, nazadnje ta trend traja že nekaj let, vsekakor pa ne bi bili tako drastični, kot bodo sedaj,« opozori pesnik. Da politična opcija pri tem problemu ni bistvena, opomni tudi Margit Berlič Ferlinc. »V vsakem primeru se kulturi posveča premalo volje, dialoga, energije in seveda denarja,« meni profesorica angleščine in slovenščine. Po njenem bi bil svet lepši, »če bi se ljudje lahko bolj svobodno in neobremenjeno z lastnim obstojem ukvarjali s tem, za kar so poklicani in nadarjeni ter hkrati osrečevali s talentom druge.«

Pri politiki pa je tako, da so nekateri bolj drugi manj naklonjeni kulturi, vendar bistvene razlike ne opaža. »Mislim, da bolj trosijo zrnje v pepel Pepelki/kulturnikom, ki si ga morajo potem trudoma zbirati.« S takšnim načinom po njenem ne bomo prišli do vrhunske kulture, saj so umetniki preveč obremenjeni z lastnim obstojem. Pove, da gre tukaj za kulturno, duhovno lakoto, kar se ji zdi sramotno za svet, v katerem živimo.

»Pustite nam, da počnemo, to kar delamo najraje!«

Lorenčič razloži, da bi se oglasil ne glede na to, kdo bi bil na oblasti. Vendar je trenutno več kot očitno, da aktualni vladi ni v interesu vlaganje v kulturo. Pripomni, da če bi si vlada želela kaj narediti, bi lahko, saj obstaja kar nekaj alternativ, ki so jih že izvajali v drugih državah v času epidemije. »V Nemčiji so že imeli koncerte v živo. Ljudje so se pripeljali z avtomobili na prizorišče in tam poslušali koncert,« pove. Podobno so v Ljubljani organizirali šele pred kratkim, in sicer v obliki “drive-in kina”. »Očitno je, da je za vlado edino pomembno to, da si ohrani svojo bazo volivcev,« pripomni. Upa, da bodo kmalu dovolili koncerte na odprtem, saj po njegovem ne bi predstavljali nič kaj večjega zdravstvenega tveganja kot kaj drugega, kar že obratuje.

Plesalka in koreografinja April Veselko pa si še bolj kot večjega vlaganja v kulturni sektor želi, da bi ji pustili delati, to kar najraje počne, ustvarja in pleše. Na dan pogovora se je sicer ravno dobre volje vračala iz dvorane, v kateri je bila prvič po dveh mesecih. »Danes je moj srečen dan, v dvorani sem končno lahko plesala več kot dve uri,« zadovoljna pripomni. Vendar hitro kritično doda, da obžaluje, da so se dvorane za plesne pedagoge odprle tako pozno, glede na to, da so se cerkve in lokali odprli veliko prej.

»Tisti, ki bodo drugo leto želeli zaprositi za status kulturnika, bodo imeli hude probleme,« pove in razloži, da je za pridobitev statusa treba izpolnjevati pogoje, kar pa zdaj, ko je izvajanje plesnih projektov nemogoče, neizvedljivo.

Skrbi jo tudi negotovost glede financiranja razpisov. Ne ve se namreč, če bodo dobili denar za že dobljene projekte, ki se ne bodo mogli izvesti. »Tisti, ki bodo drugo leto želeli zaprositi za status kulturnika, bodo imeli hude probleme,« pove in razloži, da je za pridobitev statusa treba izpolnjevati pogoje, kar pa je zdaj, ko je izvajanje plesnih projektov nemogoče, neizvedljivo. »Plesna šola, v kateri poučujem, je na primer zaključno produkcijo prijavila preko razpisa. Če se ne bo izvedla, se bo denar moral vrniti,« pove. »Tudi sama bi morala delati za predstavo, ki jo imam poleti, vendar zdaj sploh ne vem, če jo bomo lahko izvedli,« zaskrbljeno pripomni.

Ni ga čez koncert v živo, ko Tomi Meglič zavpije: »Naj se trese, naj se trese!«

Umetniki so v času koronakrize kljub oviram dokazali zmožnost ustvarjanja v vsaki situaciji. Mnogi so tako svoje aktivnosti prenesli v spletno okolje, vendar pa so določene vrste umetnosti pri tem imele prednost. Marja Guček nam je na primer zaupala, da je bil odziv na njihove spletne vsebine zelo dober, celo boljši kot sicer v živo. Meni, da je tako delno tudi zaradi tega, ker nas je situacija prisilila, »če smo želeli potešiti željo po kulturnih vsebinah.« Del vsebin se bo po njenem ohranil zaradi manjših produkcijskih stroškov. Škofič je prav tako zadovoljen z obiskom literarnih večerov, ki so bili trikrat bolj obiskani kot običajno. Sam je sodeloval na Pesniškem turnirju, kjer so objavili video, v katerem je prebral pesem, s katero se je uvrstil v finalni izbor. Video si je ogledalo 2500 ljudi, turnir pa kar 1100 ljudi, kar so zagotovo rekordne številke za ogled literarne prireditve, saj si sicer podobno prireditev v živo ogleda zgolj nekaj sto ljudi.

Tudi Ferlinčeva razloži, da imajo umetniki »notranji poriv, da enostavno morajo izražati sebe skozi druge. Zato je seveda nujno, da uporabijo vsa sredstva, ki so jim na voljo.« Kriza je po njenih besedah pokazala, da za kulturo ni ovir in upa, da bo tako tudi ostalo v bodoče. Vendar pa še doda, da vsekakor nič ne more nadomestiti tega, ko pevec rock skupine Siddharta Tomi Meglič zavpije: »Naj se trese, naj se trese!« »Nekatere stvari je pač potrebno doživeti v živo in vrniti vsaj delček energije umetnikom, tudi finančne, seveda. Ta krog mora biti sklenjen zaradi podpore,« poudari.

Vendar pa še doda, da vsekakor nič ne more nadomestiti tega, ko pevec rock skupine Siddharta Tomi Meglič zavpije: »Naj se trese, naj se trese!« »Nekatere stvari je pač potrebno doživeti v živo in vrniti vsaj delček energije umetnikom, tudi finančne, seveda. Ta krog mora biti sklenjen zaradi podpore,« poudari.

Lorenčič pove, da na primer v Kinu Šiška organizirajo koncerte ali v živo preko Facebooka ali pa preko aplikacije Zoom, poslušalci pa lahko prispevajo finančna sredstva za organizatorje in glasbenike. Vendar je prepričan, da to ne bo rešilo scene: »Celotna kultura je živela zaradi javnih dogodkov v živo.« Opozori, da so pri tem služili tudi lokali in celotna mašinerija, zato koncerti preko spleta predstavljajo bolj simbolično pomoč.

»Nekaj drugega so seveda profesionalno posnete predstave, ki jih res lahko gledaš kot film, ampak pri teh posnetkih od daleč ne vidiš obrazov in po mojem mnenju s tem zamudiš preveč.«

Do prenašanja vsebin v spletno okolje je kritična tudi Veselkova, ki sicer meni, da je za določeno vrsto umetnosti to smiselno, vendar ne za ples. »Ne vem, morda je to zato, ker imam sama odklonilen odnos do tehnologije,« pove. Plesne predstave preko spleta po njenem mnenju niso to, kar bi si želela, saj se »ne vidi prezence.« »Nekaj drugega so seveda profesionalno posnete predstave, ki jih res lahko gledaš kot film, ampak pri teh posnetkih od daleč ne vidiš obrazov in po mojem mnenju s tem zamudiš preveč,« pojasni. Tudi plesnih treningov se tekom samoizolacije ni udeleževala, raje si je čas organizirala sama. Zaupala nam je, da se je bolj osredotočala na muzikalnost in manjše gibe, za fizično kondicijo pa je skrbela z občasnim tekom in izvajanjem vaj v stanovanju. »Ni bilo tako slabo, sem se pač osredotočila na druge hobije, za katere sicer nimam časa,« doda.

»Kultura je naša vrtnica, ki jo moramo zalivati in razvajati, da bo cvetela in se razvijala. To je naše bistvo.«

Ustvarjalnosti kljub trenutni situaciji zagotovo ne bo zmanjkalo, od odločevalcev pa je odvisno, če bodo to spodbujali in pustili umetnikom razvoj, da bodo lahko še naprej svojo energijo delili z javnostjo. Naj zaključimo z mislijo iz Malega princa, ki jo je v zaključku našega pogovora navedla sogovornica Margit Berlič Ferlinc, ki je dejala: »Kultura je naša vrtnica, ki jo moramo zalivati in razvajati, da bo cvetela in se razvijala. To je naše bistvo.«