Z Urško Petrič smo se pogovarjali o italijanščini, ki jo poučuje, italijanskih navadah, Rimu in drugih italijanskih zanimivostih.

Urška Petrič, diplomirana anglistka in italijanistka, že vrsto let poučuje italijanščino, nekaj časa je živela tudi v Rimu, kjer je poučevala angleščino. Sicer profesorica angleščine in pedagogike, tokrat “samo” v vlogi italijanistke.

Vsaj po vašem priimku in imenu »ni opaziti« povezave z Italijo. Od kod interes, naklonjenost italijanščini?

Na prvi pogled morda res ne, ampak pravijo, da je bistvo očem nevidno. Oče je imel italijanske korenine, njegova mama se je pisala Del Caro, in je znal italijansko, do neke mere. Sicer tudi ime Urška izvira iz latinske besede ursus, ki pomeni medved.

Zakaj bi se Mariborčan ob avstrijski meji učil italijansko?

Ker nemško, razen mene, tukaj že vsi znajo (smeh). In da bi znal in vedel še kaj več, da bi bil odprte glave, da bi si širil obzorja, da bi odkrival nove svetove, da bi bolje poznal sosednje države in njihovo kulturo …

Kakšne motive sicer navajajo tečajniki za učenje italijanščine? 

To tudi mene zmeraj zanima. Velika večina jih pravi, da se učijo italijansko za svojo dušo, ker jim je jezik všeč, ker je speven, ker so si to od nekdaj želeli, pa niso imeli časa, radi se spomnijo časov, ko so hodili v Trst po kavbojke ali pa na sladoled in kavo. Nekateri se učijo, ker jo potrebujejo v službi, ker imajo poslovne partnerje v Italiji, ker bi se radi znali sami kaj dogovoriti brez posrednikov, spet drugi pa zaradi počitnic v Italiji, potovanj, turizma …

Kako »težka« je italijanščina? Ste tudi profesorica angleščine – lahko primerjate oba jezika?

Težja od angleščine se verjetno zdi zato, ker smo pri nas z angleščino v stiku že od rojstva (pesmi, nadaljevanke, filmi …), z italijanščino pa manj. Sicer sem prepričana, da so vsi jeziki težki, če jih želimo dobro znati, ker je vsak poseben, in hkrati lahki, če se jih učimo z veseljem.

Sicer sem prepričana, da so vsi jeziki težki, če jih želimo dobro znati, ker je vsak poseben, in hkrati lahki, če se jih učimo z veseljem. Veliko je odvisno tudi od tega, koliko truda je kdo pripravljen vložiti v učenje, vztrajnost, nekaj pa zagotovo dodata še talent in posluh.

Veliko je odvisno tudi od tega, koliko truda je kdo pripravljen vložiti v učenje, vztrajnost, nekaj pa zagotovo dodata še talent in posluh. Nekateri ju nadomestijo z odločenostjo, včasih celo s trmo. Še vedno velja: kdor hoče, bo našel pot, kdor noče, bo našel izgovor.

Katero mesto danes zavzema italijanščina glede na število tečajnikov oz. na splošno v svetu? 

Mislim, da je na 4. mestu. Trenutno pa se po nekih podatkih italijansko uči 2 milijona ljudi iz 115 različnih držav. To kaže na visoko priljubljenost tega jezika med ljudmi. Verjetno lahko to pripišemo prijetnemu zvenu jezika, pa veliko oper je napisanih v italijanščini, terminologija v glasbi je italijanska, povezava med italijanščino in glasbo je res močna.

Je v tem letu zaradi situacije s koronavirusom v Italiji zaznati kakšne spremembe pri interesu za učenje? 

Jaz jih nisem opazila. Vsaj ne v smislu, da bi interes zaradi tega upadel. Morda se je celo povečal, ker so imeli ljudje več prostega časa in so se odločili, da ga koristno porabijo.

Deset let že poučujete italijanščino – kakšne so metode učenja, kako so se spreminjale skozi čas?

Poučujem jo pravzaprav že 13 let, odkar sem v Rimu opravila mednarodni izpit iz italijanskega jezika na stopnji C2 in pridobila mednarodni certifikat, zatem pa sem se vpisala še na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na študij italijanistike, za vsak primer, ker naj bi čez 7 let vse prav prišlo, in ga nekaj let kasneje zaključila.

To je bila, moram reči, ena boljših življenjskih odločitev, ker imam svoje delo res zelo rada. Prste je imela pri tem vmes tudi moja mama, ki je zelo navijala za študij in me je ves čas tudi spodbujala, ko mi je, sploh proti koncu, že malo zmanjkovalo volje. Brez nje in očima mi mogoče ne bi uspelo, v veliko pomoč sta mi bila.

Res je, da imajo ljudje možnost dostopati do gradiv kadar koli in od koder koli, vendar pogosto ugotavljajo, da tudi stare klasične metode zagotavljajo dobre rezultate, s tem mislim na knjigo in zvezek, če hočete.

Kar se tiče metod, so se spreminjale sproti z razvojem tehnologije in so drugačne toliko, kolikor imamo zdaj v tej digitalni eri na voljo več pripomočkov, aplikacij, več izbire. To ni nujno vedno dobro. Res je, da imajo ljudje možnost dostopati do gradiv kadar koli in od koder koli, vendar pogosto ugotavljajo, da tudi stare klasične metode zagotavljajo dobre rezultate, s tem mislim na knjigo in zvezek, če hočete.

Seveda je vse odvisno od posameznika, tako da ni vsaka metoda ustrezna za vse. Sproti se prilagajamo željam in jih skušamo upoštevati. Predvsem pa sem zagovornik domačih nalog (smeh). Kakor koli, tako kot pri vsem, je tudi tukaj treba najti srednjo mero in iz tega, kar se ponuja, vzeti najboljše, vedno v dogovoru. Komunicirati je v teh časih morda res lažje, s tem mislim na tehnični del komunikacije oz. na kanale, ki so nam na voljo in so res lahko dostopni in dosegljivi.

Nekaj časa ste tudi preživeli v Italiji na usposabljanju. Kako je z Italijani in njihovim odnosom do svojega jezika? Kako ste se počutili v Rimu? Je res tako kaotičen?

Res je, potem ko sem diplomirala iz angleškega jezika in pedagogike na mariborski Filozofski fakulteti, sem živela v Rimu, kjer sem poučevala angleščino. Za Italijane ne morem ravno reči, da česa ne prenesejo. Veseli so, če se kdo trudi kaj povedati po njihovo, ampak jim velikokrat (pre)hitro zmanjka potrpljenja in v dobri veri, da s tem pomagajo, s tujci začnejo govoriti angleško, da sami izrabijo priložnost in malo povadijo. Do napak so kar prizanesljivi, jih moram pohvaliti. Lahko pa povem, da zelo čudno gledajo, ko si kdo naroči cappuccino po kosilu ali večerji ali ko špagete navija ob žlico. Ali pa solata poleg testenin. To se v Italiji ne dela (smeh).

Rim ima tudi veliko kotičkov, kjer se popolnoma izgubi občutek velemesta. Eden takih je trg Piazza Mattei s Fontano delle tartarughe (vodnjak želv, op. a.), meni najljubši, v središču mesta.

Rim mi je zelo pri srcu, je eno mojih najljubših mest na svetu. Ko ga enkrat vzljubiš, kljub vsem njegovim »napakam«, recimo jim tako, ni poti nazaj. Kaotičen je res, pa kako, ampak je kaos tam nekaj posebnega. Simpatičen kaos je. Rim ima tudi veliko kotičkov, kjer se popolnoma izgubi občutek velemesta. Eden takih je trg Piazza Mattei s Fontano delle tartarughe (vodnjak želv, op. a.), meni najljubši, v središču mesta. In svetloba v Rimu je res edinstvena, take nisem opazila v nobenem drugem mestu na svetu. Vedno se ga spominjam z nostalgijo. Čeprav sem bila tam petnajstkrat, se vsakič znova z veseljem vrnem. In se še bom.

Delate tudi doktorat. Kako najdete čas?

Saj ga ne, zato je zdaj trenutno doktorat v mirovanju (smeh). Zbiram misli in organiziram ideje, da se jeseni poboljšam. Bo!

Katero slovnično pravilo, posebnost nam je pri italijanščini najtežje usvojiti, razumeti? 

Čisto odvisno, na vsaki stopnji je kaj drugega. Najpogosteje so to koncepti, ki jih v slovenščini ni. Začetniki, na primer, se jezijo nad členi, kasneje se najde kaj drugega, verjetno kak manj simpatičen čas, na višji stopnji mogoče konjunktiv (vezni naklon), ker ga v slovenščini ne poznamo.

Kakšne so razlike med poučevanjem otrok, odraslih? Poučujete tudi skupino upokojencev …

Razlike so v vsaki skupini, ker se tudi ljudje znotraj vsake skupine med seboj drugače ujamejo. Poučujem več skupin, odrasle, tudi upokojence. Vse skupine, ki jih imam, in vsaka posebej so mi zelo ljube. Zmeraj nastanejo posebne vezi. Ampak letos je bila ena skupina upokojencev tako posebno posrečena, da mi take skupine, tudi če bi jih sama izbirala, ne bi uspelo sestaviti. Ni jim para. So prave zvezde. Sicer se je v teh letih nabralo že toliko različnih priložnosti, da imam izkušnje pri poučevanju od otrok v osnovni šoli, do dijakov, študentov, odraslih in upokojencev. Povsod je drugačna dinamika in vsi imajo svoje pluse.

V katerih delih Italije govorijo najbolj pravilno italijanščino?

Načeloma velja nek konsenz, da naj bi to bilo v Toskani, vendar je to narečje polno regionalizmov.

Po prepričanju nekaterih naj bi najbolj nevtralno italijanščino govorili v Emilii Romagni, veliko je pa seveda odvisno tudi od izobraženosti.

Po prepričanju nekaterih naj bi najbolj nevtralno italijanščino govorili v Emilii Romagni, veliko je pa seveda odvisno tudi od izobraženosti. Dobro veste, da ima vsak posameznik svoj mikrojezik, po katerem se razlikuje od ljudi iz istega mesta. Zato težko sodim.

Kaj pa narečje takoj čez mejo, v Trstu in okolici?

Ko moja prijateljica Erika iz Trsta govori v tržaškem narečju, ničesar ne razumem (smeh).

Govorite ali se vi sami učite še kakšen tuji jezik?

Govorim angleško, v osnovni in srednji šoli sem se učila francoščino, ampak ti časi so daleč in “znanje” je temu primerno. Nekaj malega razumem zaradi italijanščine še špansko in portugalsko. Nekoč, ko bom imela več časa, bi se rada naučila grško. Mogoče je to moj dolg iz preteklosti, ker mi je še danes malo žal, da se nisem vpisala v klasični razred na gimnaziji. Sicer mi je Grčija od nekdaj bila všeč, tam sem se vsakič počutila kot doma. Izgleda, da je Sredozemlje naredilo nek poseben vtis name.

Za konec, kako je s kavo v Italiji? Pri nas pijemo macchiato, cappuccino …

(Caffè) macchiato je pravzaprav espresso s kapljico mleka. Beseda »macchia« pomeni madež in zato je to na nek način kava z madežem. Pri latte macchiato je pa ravno obratno, veliko mleka z malo kave. Kar se tiče  cappuccina, v Italiji velja, da ga nikakor ne naročimo po kosilu ali večerji, pijemo ga dopoldne oziroma pri zajtrku.

 

Nekaj dejstev o italijanskem jeziku:

  • Italijanska abeceda ima samo 21 črk.
  • Uradni jezik je postal leta 1861.
  • Je uradni jezik klasične glasbe.
  • Na svetu je okrog 85 milijonov ljudi, ki govorijo italijansko.
  • Razen v Italiji ga govorijo še v Švici, San Marinu, Vatikanu, Sloveniji in na Hrvaškem.