Fleksibilizacija. Pojem dveh različnih interesov. Delodajalcem omogoča lažjo zamenjavo zaposlenih zaradi prilagajanja razmeram na trgu in v samem podjetju. Z delavske perspektive pa to pomeni lažje odpuščanje in manj socialne varnosti.

Podjetniki in drugi predstavniki kapitala v razpravah pogosto uporabljajo pojem, ki se sliši abstraktno. Fleksibilizacija zaposlitev. Fleksibilizacija trga delovne sile. Fleksibilizacija delovnih mest. Ampak kaj to dejansko pomeni? Kaj bi se zgodilo, če bi isti ljudje rekli bobu bob in pojem nadomestili s konkretno razlago?. “Lažje vas bomo odpustili,” “Na bolniško kar pozabite.” “Plačan dopust za vas več ne obstaja.” “Porodniška? Seveda lahko greste, ampak mi ne bomo krili stroškov.” “Plačali vas bomo na podlagi tega, koliko naredite in ne na podlagi tega, koliko časa ste dejansko porabili.”

Nekateri fleksibilizacijo pozdravljajo kot proces, ki bo utrdil njihov položaj, spet drugi pa se ga bojijo kot hudič križa. Uvodoma smo preverjali razumevanje pojma med Mariborčani, nato pa ugotavljali, zakaj ta pojem za nekatere predstavlja prihod v nebesa, za druge pa pekel na zemlji.  

“Zdi se mi dobro.” “Odvisno je, kdo se prilagaja.”

Varnostnik in delavka v trafiki sta na naše vprašanje, če sta s pojmom seznanjena, zgolj odkimala. Delavka preko javnih del  je odgovorila, da je za to že nekje slišala, ampak ne ve točno, kaj pomeni. Na naše podvprašanje, če je to za njo bolj dobro ali bolj slabo je precej prepričano odgovorila: “Zdi se mi, da je dobro.” Študentka nam je odvrnila: “To je neke vrste prilagajanje. Dobro je, če se šef prilagaja tebi, slabo pa je, če se moraš ti prilagoditi njemu.” Mariborčan srednjih let pa je pojasnil, da je to prožnost zaposlitev. Če je dobro ali slabo pa je dejal: “Hja, odvisno je iz katerega zornega kota gledate. To so bolj nestabilne službe, moraš biti iznajdljiv, da preživiš.” 

Za večino naših naključno izbranih sogovornikov, ki so bili na dan pisanja v centru mesta, je pojem ali nepoznan ali pa ne razumljiv in sklepamo lahko, da bi se pri nekaterih odgovori spremenili, če bi ga podrobneje predstavili.

Fleksibilizacija kot del strategije za prihodnost

Fleksibilizacija oziroma prekarizacija sta očitno tudi del Strategije dolgožive družbe za obdobje 2020 – 2030, ki je objavljena na spletni strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Pišejo, da se bo v prihodnosti okrepilo drugačno razumevanje delovnega življenjskega cika. “S podaljševanjem trajanja življenja, spreminjanjem poklicev in večjo potrebo po vseživljenjskem učenju bo tradicionalni življenjski cikel (izobraževanje, delovno aktivno obdobje, upokojitev) zamenjal bolj prilagodljiv in spremenljiv cikel: posameznik bo lahko imel več karier in se bo moral izobraževati oziroma usposabljati vse življenjsko obdobje (tudi zaradi tehnološkega razvoja, spreminjanja poklicev in potrebe po novih znanjih in veščinah), po formalni upokojitvi bo ostal aktiven in prispeval k skupnosti (delne zaposlitve, mentorstvo, prostovoljstvo, socialno podjetništvo, ljubiteljske aktivnosti),” zapišejo.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve: “Večja negotovost na trgu dela in večja razširjenost atipičnih (med njimi tudi prekarnih) oblik dela sta zato poleg demografskih sprememb pomembna dejavnika, ki narekujeta prilagajanje sistemov socialne zaščite za zagotavljanje vzdržnega prehoda med različnimi življenjskimi obdobji.”

V strategiji je tudi razloženo, da je trend, ki se v 21. stoletju krepi, fleksibilizacija trga dela, “ki se kaže v naraščanju deleža prilagodljivih (atipičnih) oblik dela in bo imela tudi v Sloveniji čedalje večji vpliv na trg dela in financiranje sistemov socialne varnosti ter socialno varnost posameznika. Tako kot v drugih državah se tudi v Sloveniji spoprijemamo s prekarizacijo trga dela, ki bo med drugim vplivala na sisteme socialne zaščite in socialno varnost posameznika. Večja negotovost na trgu dela in večja razširjenost atipičnih (med njimi tudi prekarnih) oblik dela sta zato poleg demografskih sprememb pomembna dejavnika, ki narekujeta prilagajanje sistemov socialne zaščite za zagotavljanje vzdržnega prehoda med različnimi življenjskimi obdobji.”

Pojasnijo še, da sedanji sistem temelji na zbiranju sredstev za financiranje sistemu socialne zaščite, ki se plačujejo iz pogodb za določen ali nedoločen čas. “Odločitev delodajalcev oziroma posameznika, da izbira možnosti plačevanja minimalnih prispevkov, ki je dostikrat povezana z atipičnimi prekarnimi zaposlitvami, vpliva tako na obseg zbranih sredstev kot prekarnimi zaposlitvami, vpliva tako na obseg zbranih sredstev kot na višino prejemkov, ki jih sistemi socialne zaščite lahko zagotavljajo,” orišejo v strategiji. Ker bi spremenjena starostna struktura in posledično zmanjšanje ponudbe delovne sile ob sedanji urejenosti trga zmanjšala gospodarsko rast, “so potrebne prilagoditve na trgu dela in področju izobraževanja, ki bodo zagotovile daljše ostajanje v delovni aktivnosti in učinkovito izkoriščanje sposobnosti vseh generacij.”

Podjetniki: Fleksibilizacije je pozitiven termin, če olajša zamenjavo zaposlenih

Fleksibilizacija dela oziroma zaposlitev je pozitivni termin v dveh primerih,” zapišejo v Klubu slovenskih podjetnikov. “Če omogoča hitrejšo prilagoditev razmeram na trgu, kar je denimo ta hip tudi rešitev s skrajšanim delovnim časom ali če olajša zamenjavo zaposlenih, ki izrazito zavirajo delo v timu z drugimi, kajti tako, kot v vsaki športni ekipi, je tudi v podjetju ključen timski duh delovanja v interesu vseh; več bodo zaposleni in vodstvo skupaj naredili, več bodo zaslužili, višji bo njihov standard.”

Na naše vprašanje, če se jim zdi fleksibilnost pomembna v prihodnosti odgovorijo pritrdilno in pojasnijo, da “omogoča večjo konkurenčnost podjetij, ta pa boljše pogoje zaposlenim in hkrati več delovnih mest. Več dobička namreč omogoča več novih investicij. Seveda pa vse to ob jasnih in enostavnih pravilih po denimo avstrijskem vzoru, ki seveda varujejo veliko večino zaposlenih, ki korektno ali odlično opravljajo svoje delo.”

Klub slovenskih podjetnikov: “Fleksibilizacija dela oziroma zaposlitev je pozitivni termin v dveh primerih. Če omogoča hitrejšo prilagoditev razmeram na trgu, kar je denimo ta hip tudi rešitev s skrajšanim delovnim časom ali če olajša zamenjavo zaposlenih, ki izrazito zavirajo delo v timu z drugimi, kajti tako, kot v vsaki športni ekipi, je tudi v podjetju ključen timski duh delovanja v interesu vseh; več bodo zaposleni in vodstvo skupaj naredili, več bodo zaslužili, višji bo njihov standard.”

Podjetniki so prepričani, da lahko v prihodnosti pričakujemo več fleksibilnih zaposlitev. “Pa ne samo zaradi nujnosti sprememb zaradi zgoraj omenjenega, ampak tudi zaradi želje zaposlenih. Fleksibilna zaposlitev je tudi delo na daljavo, pa tudi delo za skrajšan delovni čas na željo zaposlenega. Tega bo zagotovo več kot zdaj,” zaključijo.

Tajda Pelicon iz Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) je na naše vprašanje, kako razumejo omenjen termin odgovorila, da številne fleksibilne oblike dela obstajajo že danes, “kot so delo za krajši delovni čas, deljen delovni čas, delitev delovnega mesta, prožna izraba delovnega časa, delo na domu in delo na daljavo, delo preko novih spletnih platform. Vendar se zaradi pogosto administrativno zahtevne sistemske ureditve premalo uporabljajo. Zato je naš poziv aktualni politiki, da jih smiselno poenostavi in naredi zanimivejše za delodajalce in zaposlene.” 

V predlogu Socialnega sporazuma, ki so ga delodajalske organizacije uskladile in posredovale MDDSZ, so med drugim poudarjene zahteve, da se na področju sistemske ureditve trga dela posveti posebna pozornost temu, da se pri teh oblikah dela dejansko uvedejo ustrezne spodbude in olajšave. Za delodajalce je po njihovih besedah pomembno tudi načelo »vsako delo šteje«, kar pomeni enake zavarovalne osnove in davčne obremenitve pri vseh oblikah dela.Tudi njim se zdi fleksibilnost zaposlitev v prihodnosti pomembna, ob tem pa je še opozorila na prilagajanje zaposlitev glede na tehnološki napredek in varstvo okolja.

Sistem, ki omogoča lažje odpuščanje 

Kot smo napovedali že na začetku, obstajajo ob vrednotenju pojma velika razhajanja med tem, kaj želijo delodajalci in kaj delavstvo. David Švarc iz Sindikata poklicnega gasilstva pove, da v praksi fleksibilizacija pomeni “negotovo obliko dela”. “Sistem, ki zagotavlja predvsem delodajalcem, da brez pravih osnov iz poslovnega ali katerega koli drugega razloga delavce enostavno odpusti. To so njihove težnje, da bi bila ta vprašanja čisto v njihovih rokah. Da delavca lahko odpusti kadar hoče, kot nek izgovor skozi pojem fleksibilizacije, ki bi naj bila za vse dobra, tudi za delavce, pa prodajajo svoje ideje, kako bo delavec na trgu lažje dobil zaposlitev.” 

David Švarc:Delati skušajo na tem, da bi se skrajšal odpovedni roki, razlogi na podlagi odpuščanja, znižale bi se tudi odpravnine ali pa celo odpravile.”

Nadalje sistem podrobneje razloži na primeru Ljubljanskega aerodroma. “V prvih trenutkih krize so se odločili odpustiti vsakega četrtega delavca, torej 25 odstotkov ljudi. Sicer smo s sindikalnimi aktivnostmi to številko delno uspeli zmanjšati, ampak še vedno gre za veliko število odpuščenih.” Po njegovih besedah so prav delavci tisti, ki so pomembno prispevali k dobičkom podjetja. “Zdaj pa so jih zaradi trenutnega zmanjšanja obsega dela odpustili in hkrati jim sporočajo, da jih bodo v prvih trenutkih, ko se bo obseg dela spet povečal, spet zaposlili nazaj. Nihče pa ne razmišlja o tem, da bodo brez zaposlitve, kako bodo živeli v tem času, kako bodo neko krajše obdobje prejemali nadomestilo za brezposelnost, ki je bistveno nižje od plače, ki marsikomu ne zagotavlja niti odplačevanja kreditov.” S tem, ko so jim rekli, da bodo prvi dobili zaposlitev, ko se bo pokazala potreba, smatrajo, da ti delavci dela drugje ne bodo dobili ali pa ga ne bodo vzeli v upanju na vrnitev na staro delovno mesto. Rekli so jim, da naj počakajo mesece, celo leta. “Tako vidijo delodajalci fleksibilnost,” sklene sindikalist. “Kar se tiče delovnopravne zakonodaje pa je zadeva popolnoma jasna. Delati skušajo na tem, da bi se skrajšal odpovedni roki, razlogi za odpuščanje, znižale bi se tudi odpravnine ali pa se celo odpravile,” zaključi. 

Lukić: “Fleksibilnost pomeni, koliko si delodajalci upajo kršiti zakonodajo”

Goran Lukić iz Delavske svetovalnice izpostavi, da se je v zadnjih letih izoblikoval sistem, ki omogoča ali celo spodbuja najemanje delavcev preko agencij. V luči aktualnih razmer se prav preko agencij izvaja ogromno odpovedi. Podjetja, ki so najemala te delavce, zdaj odpovedujejo “storitve”, kar pomeni, da se jih po hitrem postopku odkrižajo. Problematični so tudi ostali zunanji izvajalci kot so na primer čistilni servisi, dodaja Lukič.

Goran Lukić pripomni, da lahko fleksibilizacijo razumemo kot to, koliko si delodajalci upajo kršiti zakonodajo. “In tukaj so zelo fleksibilni in pogumni.” 

Pripomni, da lahko fleksibilizacijo razumemo kot to, koliko si delodajalci upajo kršiti zakonodajo. “In tukaj so zelo fleksibilni in pogumni.”  V Delavski svetovalnici so izvedeli tudi za primere, ko zdaj delodajalci delavce pošiljajo na čakanje, kljub temu da slednji še vedno nemoteno opravljajo delo. “Ure se nabirajo, delavec dela normalno, dobiva pa dvajset odstotkov nižjo plačo, ker je uradno na čakanju.” Izpostavi tudi problem glede karanten in groženj delodajalcev, da jih v primeru, če bodo morali v karanteno, čaka odpoved. O tem smo na Maribor24 že poročali. “Veliko stvari se dogaja v tem času, ampak ne ravno dobrih za delavce.”

Najprej pogodba za nedoločen čas, nato pa izbira med nevarno obliko zaposlitve ali brezposelnostjo

Hana Radilovič iz Gibanja za dostojno delo in socialno družbo nam je fleksibilizacijo delovne sile razložila skozi primer tekstilne delavke. “Tekstilna industrija je primer produkcijskega procesa, ki je svoje zlate dni doživel v Veliki Britaniji že v 18. stoletju, od takrat pa so se tekstilni produkcijski obrati selili vedno bolj na obrobja ekonomskega svetovnega sistema, šli so tudi skozi Slovenijo, danes pa so se zasidrali v državah z izjemno poceni delovno silo, denimo v Bangladešu, Etiopiji in podobnih. Za našo tekstilno delavko v Sloveniji je to pomenilo, da je bila priča popolnemu prestrukturiranju zaposlovalnega modela svojega podjetja tekom zadnjih 30 let – podjetje je delavkam dalo »izbiro« med brezposelnostjo in tem, da gredo s pogodb za nedoločen čas na pogodbe za določen čas. Slednje trajajo včasih 14 dni, drugič en mesec ali tri, kakor pridejo naročila, vmes pa jih pošljejo na zavod za zaposlovanje. Na tak način dela že okoli 15 let,” pojasni Radilovičeva. 

Hana Radilovič: “Ko delavka sprejme zahtevo po fleksibilizaciji, to ne pomeni osvoboditve, kot nas marsikdo prepričuje, temveč vedno bolj intenzivno podrejanje zahtevam kapitala po višanju dobičkov na račun delavkine kakovosti življenja in dejansko na račun njene svobode.”

“Omenjena delavka je izobražena in usposobljena zgolj za delo s tekstilom in v Sloveniji v tej industriji ne najde več neprekarizirane oblike dela,” pove. Nadalje pojasni, da ni na izgubi le delavka, ampak tudi država, ki želi čim manj škode zaradi padca dobičkov. “Toda namesto, da bi iskala pot ven iz tega začaranega kroga padanja profitne stopnje in seljenja produkcijskih obratov, država vso odgovornost in tveganje prestavi kar na delavko – ona sama je sedaj odgovorna za to, da se prekvalificira, postane prilagodljiva, torej fleksibilna. Ključen problem fleksibilizacije je v tem, da ne rešuje omenjenega začaranega kroga, ampak zgolj odlaša soočanje s sistemskimi pomanjkljivostmi,” opozori. “Ko delavka sprejme zahtevo po fleksibilizaciji, to ne pomeni osvoboditve, kot nas marsikdo prepričuje, temveč vedno bolj intenzivno podrejanje zahtevam kapitala po višanju dobičkov na račun delavkine kakovosti življenja in dejansko na račun njene svobode,” so jasni na Gibanju za dostojno delo. 

Prekarec je za redno zaposlenega živo svarilo, kam bo padel, če izgubi trenutno službo

Boštjan Remic iz raziskovalnega odbora Centra za družbeno raziskovanje (CEDRA) pojasni, da je z vidika delavskega razreda fleksibilnost v resnici prekarizacija oboje pa je stalna značilnost kapitalizma. “Kot je pri nas pospešek dobila po gospodarski krizi z začetkom 2009-10, tako lahko podobne pritiske kapitala (obljubljajo jih tudi njegovi politični predstavniki) pričakujemo tudi v krizi, nastali zaradi covid-19. Kapitalisti morajo v zaostreni globalni bitki za profit v večji meri izkoriščati delavski razred, fleksiblizacija trga delovne sile pa je ključen način za povečevanje dobičkonosnosti,“ razloži in doda, da “gre za bolj kompleksno problematiko, kot se večinoma predstavlja v sindikatih ali nevladnih organizacijah.” 

Učinke razdeli na tri ravni. Prvi in najbolj izpostavljen vidik je ta, da prekarni delavci “oteženo gospodinjsko reprodukcijo (npr. najem ali nakup stanovanja, dopust, zavarovanja,…), saj imajo nizek in predvsem nestalen dohodek.” Izpostavi, da slednje samo po sebi problematično, ker “poslabšuje možnost upora proti kapitalu: ker je varnostna mreža v obliki socialne države za prekarce (dodatno) načeta in ker nimajo prihrankov, si nihče ne upa izgubiti službe ali pridobiti slabega slovesa pri iskanju nove zaposlitve.”

Boštjan Remic:Ustvarjajo dvotirni sistem: nestandardno zaposlene prekarce in zaposlene za določen čas. Ti so večinoma tudi sindikalno zaščiteni, medtem ko so prekarni delavci večinoma neorganizirani. Zaradi njihovega nestalnega položaja se prekarni delavci težje organizirajo, zaradi podrejenosti je med njimi več strahu. Ti dve skupini pa v delovnem procesu večinoma delata ena ob drugi: zaradi različnega položaja pa med njima pogosto ni solidarnosti, ampak konkurenca.”

Drugi vidik se nanaša na to, da so ukrepi namenjeni predvsem intenzifikaciji dela, kar pomeni, “da morajo delavci delati dlje časa, predvsem pa morajo vložiti več truda. To ima posledice na fizično in psihično zdravje delavcev, pa tudi na medsebojne odnose.” 

Tretja raven pa je ta, da se razbija solidarnost delavskega razreda. “Ustvarjajo dvotirni sistem: nestandardno zaposlene prekarce in zaposlene za določen čas. Ti so večinoma tudi sindikalno zaščiteni, medtem ko so prekarni delavci večinoma neorganizirani. Zaradi njihovega nestalnega položaja se prekarni delavci težje organizirajo, zaradi podrejenosti je med njimi več strahu. Ti dve skupini pa v delovnem procesu večinoma delata ena ob drugi: zaradi različnega položaja pa med njima pogosto ni solidarnosti, ampak konkurenca. Nestandardno zaposleni si želijo pogodbe za določen čas, zato pristanejo na težje zahteve managmenta ali pa sami po sebi delajo več, kar negativno vpliva na redno zaposlene, saj se tudi na njih prenesejo enaki pritiski. Prekarec je za redno zaposlenega živo svarilo, kam bo padel, če izgubi trenutno službo, npr. zaradi delavskega organiziranja.”

Namerno abstrakten pojem, ki ga delavci razumejo skozi izkušnje

Remic še nekoliko podrobneje razdela pojem: “Z vidika kapitala fleksibilnost trga delovne sile se kaže predvsem kot prilagajanje na tržna nihanja in na zaostreno globalno konkurenco. Fleksibilnost je tako notranja (v podjetjih) kot zunanja (na trgu delovne sile), ključni vidiki pa so 1) številčna fleksibilnost, to je spreminjanje števila delavcev (ali drugače: odpuščanje), kar dosegajo z nestandardnimi oblikami zaposlitve (npr. za določen čas, agencijsko delo); 2) funkcionalna fleksibilnost (širši obseg in nabor nalog, k čemur usmerja doktrina “vseživljenjskega učenja”); in 3) fleksibilnost stroškov dela (ohranjanje nizkih plač, zmanjševanje prispevkov za socialno varnost, itd).”

“Delavci ta pojem zelo dobro razumejo skozi svoj način življenja,” pojasni Lukić in dodaja, da danes nekateri ne morejo videti svojih družin zaradi epidemioloških razmer in groženj delodajalcev. “Fleksibilizacija je vdrla v njihovo zasebnost,” še dodaja. Delavci so izjemno razpeti med tem, da ugodijo delodajalcu in obdržijo službo, ali pa vidijo svojo družino. 

Švarc pa še dodaja, da je pojem namerno izpostavljen na abstrakten način. Predstavljajo ga kot nekaj pozitivnega za vse, ampak ne smemo pozabiti, da “to pomeni negotovo obliko dela, znotraj katere delavec nima nobenih pravic.”

V času krize največ brezposelnih mladih prekarcev in agencijskih delavcev

Iz Zavoda za zaposlovanje Slovenije (ZZZS) so sporočili, da je večletna gospodarska rast pred epidemijo COVID-19 je vplivala na dogajanje na trgu dela v prid delavcev, saj so morali delodajalci pritegniti delavce za opravljanje dela, zato so se morali odločati za varnejše oblike zaposlitev.

ZZZS: »V času krize je najbolj poraslo število brezposelnih mladih, ki so sicer pogosteje zaposleni v netipičnih oblikah zaposlitve. V času krize je bila nadpovprečna tudi rast brezposelnosti v dejavnosti, v kateri delujejo agencije za zaposlovanje.«  

S podatki o dinamiki celotnega spektra zaposlovanja v netipičnih oblikah zaposlitve na zavodu ne razpolagajo, preko objav prostih delovnih mest pa predvsem spremljajo delež ponudb za določen čas in krajši delovnik. »V prvi polovici letošnjega in lanskega leta prevladujejo prosta delovna mesta za določen čas in pa delovna mesta za polni delovni čas. Epidemija ni spremenila teh razmerij,« povedo in dodajo, da pa so se razmere na trgu bistveno spremenile, saj se je močno povečala brezposelnost, povpraševanje delodajalcev pa je upadlo.»V času krize je najbolj poraslo število brezposelnih mladih, ki so sicer pogosteje zaposleni v netipičnih oblikah zaposlitve. V času krize je bila nadpovprečna tudi rast brezposelnosti v dejavnosti, v kateri delujejo agencije za zaposlovanje,«  opozarjajo.

Iz ZZZS opozarjajo, da je težko govoriti o porastu atipičnih oblik zaposlitve v času epidemije, saj gre za razmeroma kratko obdobje in »zato ni ustrezno podajati ocen o novih trendih (npr. delo na domu, porast zaposlovanja za krajši delovni čas,…).«

Mnogi strokovnjaki opozarjajo, da atipične zaposlitve ob vsem naštetem tudi hitreje vodijo v izgorelost, delavcu pa tudi težje omogočajo dolgoročno načrtovanje življenja. Je res prihodnost v neprestanem stresu, težnja po tekmovalnosti, nesolidarnosti, življenje v hudi negotovosti in strahu pred zaposlitvijo tisto, kar si želimo v prihodnosti? Mar ni prav delavec, ki se v podjetju počuti dobro, bolj motiviran za delo in ga opravi kvalitetneje? Mar ni delo slabše opravljeno takrat, ko smo preobremenjeni in delamo v hudi naglici? Lahko z enim zamahom pozabimo na večino delavskih pravic, ki so vsaj delno zagotovljene pri pogodbah za določen in nedoločen čas?