V Sloveniji živil živalskega izvora ne primanjkuje, medtem ko je stopnja samooskrbnosti z rastlinsko hrano zaskrbljujoča. Matevž Jeran, mag. inž. prehrane, član Sveta za razvoj v kmetijstvu, gozdarstvu in prehrani in glavni avtor predloga vladi z naslovom Čas je za novo-trajnostno-prehransko politiko in Zahteve za razvoj slovenskega kmetijstva in gospodarstva, meni, da potrošniki lokalno pridelanih živil ne cenijo dovolj, zato se odločijo za ponudnike z najnižjo ceno rastlinskih živil, ki so pogosto iz drugih držav. Kmetje zaradi premajhnega povpraševanja in nižjih cen pri konkurenci, izgubijo motivacijo za proizvajanje domačega sadja in zelenjave. Jeran predlaga novo trajnostno politiko in korenite spremembe na področju slovenskega kmetijstva, ki bi izboljšale samooskrbnost Slovenije.
Matevž Jeran. Foto: Osebni arhiv
Na kakšni stopnji je Slovenija s samooskrbnostjo?
Stopnja samooskrbe je pri mleku 134 %, pri jajcih 96 %, pri koruzi 87 %, pri mesu 81 %, pri svežem sadju 61 %, pri krompirju 49 %, pri zelenjavi 41 % in pri pšenici 40 %. Pri interpretaciji teh podatkov je nujno vedeti še to, da se večina pšenice (73%) porabi za prehrano ljudi, večina koruze (87 %) pa se porabi za krmo rejnih živali. V Sloveniji kmetje zelo dobro skrbijo za preskrbljenost Slovenije z živili živalskega izvora in s poljščinami za rejne živali. Pri preskrbljenosti Slovenije z živili rastlinskega izvora pa država zelo šepa.
Kako se prehranjuje povprečen prebivalec RS in kaj predstavlja največji problem pri tem?
Povprečen prebivalec Slovenije zaužije dvakrat več živil živalskega izvora od globalnega povprečja in vsaj trikrat preveč živil živalskega izvora (vsaj štirikrat preveč kopenskega mesa), v primerjavi s prehranskimi smernicami, ki bi upoštevale trajnostni vidik prehrane. Brez političnih ukrepov ne bo bistvenih sprememb prehranskih navad, in to velja, ko govorimo o trajnostni in bolj zdravi prehrani.
Foto: Osebni arhiv
Kako povečati proizvodnjo hrane v Sloveniji?
V Sloveniji je namišljena potreba po koruzi gromozanska zaradi preobsežne živinoreje. V Sloveniji smo za krmo rejnih živali v letu 2018 porabili 351.000 ton koruze in 67.000 ton pšenice, po drugi strani pa smo za prehrano ljudi porabili 221.000 ton pšenice in 23.000 ton koruze. Rejne živali v Sloveniji porabijo približno dvakrat več žit kot ljudje. V Sloveniji za proizvodnjo krme za rejne živali zapravimo približno 66 % orne zemlje, kar pomeni, da več kot 100 000 hektarjev orne zemlje uporabljamo neučinkovito. Živinoreja je zaradi neučinkovitosti krmljenja toplokrvnih rejnih živali s “human-edible” poljščinami odgovorna za največ zavržene hrane v živilsko-prehransko-oskrbovalni verigi. Mnogo bolj učinkovito bi bilo celotno slovensko orno zemljo uporabljati za pridelovanje rastlinske hrane za ljudi.
Kako to dosežemo:
-Kmetje naj orno zemljo uporabljajo za pridelavo hrane za ljudi, namesto za pridelavo krme za rejne živali.
-V Sloveniji bi bilo smiselno razpoloviti povprečen vnos živil živalskega izvora do leta 2030.
-Prav tako bi bilo do leta 2030 živinorejo smiselno zmanjšati za 2-krat.
-Postopno preusmerjajmo kmetijske subvencije iz živinoreje in pridelave živinorejske krme v pridelavo rastlinske hrane za ljudi med leti 2020 in 2030, ključno naj bo umikanje subvencij iz industrijske živinoreje in iz pridelave krme zanjo.
Na kakšen način nakupovanje mesa, mlečnih izdelkov, zelenjave in sadja iz drugih držav, vpliva na samooskrbnost Slovenije?
Pri marsikaterem pridelku obstajajo veliki proizvajalci iz tujine, ki pridelke v Slovenijo prodajajo po nižji ceni kot jih prodajajo slovenski proizvajalci, posledično mnogi slovenski kmetje ne morejo biti dovolj cenovno konkurenčni in izgubijo motivacijo za proizvajanje. Slovensko kmetijstvo bi se lahko usmerilo v večjo proizvodnjo sadja, zelenjave, krompirja in stročnic. Ne vidim ovire v kmetijstvu, ampak v tem, da slovenski potrošniki lokalno pridelanih živil ne cenijo dovolj in za zelo pomemben kriterij pri izbiri hrane smatrajo cene. Mislim pa, da stanje lahko pomembno izboljša ukrep, ki je naveden v mojem predlogu vladi z naslovom Postopno preusmerjanje kmetijskih subvencij iz živinoreje in pridelave živinorejske krme v pridelavo rastlinske hrane za ljudi med leti 2020 in 2030.
Kako na ekološki način in s trajnostnim pristopom vključiti naravne znamenitosti za doseganje dodane vrednosti v turizmu in agroživilstvu?
Izogibanje deforestaciji je ena izmed največjih dodanih vrednosti slovenskega kmetijstva, saj gozdnatost Slovenijo uvršča med najlepše države. Prepoved ali razpolovitev krmljenja toplokrvnih rejnih živali s poljščinami pa imata za posledico lahko povečanje ekstenzivne pašne reje v Sloveniji, ekstenzivna pašna reja pa ima dodano vrednost v primerjavi z industrijsko živinorejo. Trajnostni načini prehranjevanja zahtevajo mnogo manj kmetijskih površin od povprečne prehrane, npr. veganska prehrana, ki zahteva -40 do -80 % manj kmetijskih površin, zato z vpeljavo kombiniranega ukrepa PROGRESIVA kljub povečevanju samooskrbe Slovenije ne povečamo potreb po deforestaciji.
Izogibanje deforestaciji je ena izmed največjih dodanih vrednosti slovenskega kmetijstva, saj gozdnatost Slovenijo uvršča med najlepše države.
Kaj sploh zajema prehranska varnost? Kako se preverja ustreznost tovrstne varnosti?
Prehranska varnost na globalnem nivoju pomeni, da imajo vsi ljudje ob vsakem danem trenutku dostop do dovoljšnje količine hrane. Poznamo še prehransko varnost na nivoju države – vsi državljani imajo ob vsakem danem trenutku dostop do dovoljšnje količine hrane, in na nivoju gospodinjstva – vsi člani gospodinjstva imajo ob vsakem danem trenutku dostop do dovoljšnje količine hrane.
Pogosto govorimo o prehranski varnosti tudi, ko preučujemo različne scenarije za prihodnost in si izberemo na primer scenarij: Kaj bi se zgodilo, če v Slovenijo ne bi več mogli uvažati hrane in bi morali vse pridelati sami? Če bi na planetu obstajala samo Slovenija, druge države pa bi bile prazne, bi stopnja samooskrbe pomenila enako kot prehranska varnost. V trenutni situaciji pa prehransko varnost Slovenije določata samooskrba Slovenije s hrano in možnost uvažanja hrane.
Pogosto govorimo o prehranski varnosti tudi, ko preučujemo različne scenarije za prihodnost in si izberemo na primer scenarij: Kaj bi se zgodilo, če v Slovenijo ne bi več mogli uvažati hrane in bi morali vse pridelati sami? Če bi na planetu obstajala samo Slovenija, druge države pa bi bile prazne, bi stopnja samooskrbe pomenila enako kot prehranska varnost. V trenutni situaciji pa prehransko varnost Slovenije določata samooskrba Slovenije s hrano in možnost uvažanja hrane.
Foto: Osebni arhiv
Kakšne politične spremembe na področju prehrane so po vašem mnenju potrebne?
- Vpeljava trajnostnega vidika prehrane v slovenske prehranske smernice do konca leta 2020: Razpolovitev priporočenega vnosa živil živalskega izvora. Odgovorna organa sta pri tej spremembi Ministrstvo za zdravje in Nacionalni inštitut za javno zdravje in se upoštevanju trajnostnega vidika prehrane izogibata.
- Postopno preusmerjanje kmetijskih subvencij iz živinoreje in pridelave živinorejske krme v pridelavo rastlinske hrane za ljudi med leti 2020 in 2030. Ključno naj bo umikanje subvencij iz industrijske/intenzivne živinoreje in iz pridelave krme zanjo. Odgovorni organ je pri tej spremembi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in se upoštevanju trajnostnega vidika kmetijstva/prehrane izogiba. Kmetijske subvencije se trenutno dodeljujejo v čistem nasprotju s starimi prehranskimi smernicami, še bolj pa v nasprotju s prihajajočimi trajnostnimi prehranskimi smernicami.
- V Sloveniji bi bilo smiselno razpoloviti povprečen vnos živil živalskega izvora do leta 2030. Prav tako bi bilo do leta 2030 živinorejo smiselno zmanjšati za 2-krat. To je smiselno že samo z vidika blaženja podnebnih sprememb, če pa upoštevamo še ostale okoljske vidike, vidimo, da so ti ukrepi nujni.
- Postopno obdavčevanje živil glede na njihov ogljični/okoljski odtis. Prihodki od davkov na živila naj se uporabijo na primer za povečanje kmetijskih subvencij, namenjenih pridelavi trajnostnih in zdravih kmetijskih pridelkov; lahko pa bi živila, ki so hkrati trajnostna in zdrava, bila obdavčena z nižjo davčno stopnjo od današnje. Pri uvedbi davka na ogljik v okviru zelene davčne reforme naj kmetijsko-živilsko-prehranski sektor ne bo spregledan.
- Mladi za podnebno pravičnost zahtevajo ukinitev industrijske živinoreje do leta 2030. Približno polovica ljudstva podpira ukinitev industrijske živinoreje. Ukinitev podpira tudi znanost. Smiselnosti industrijske živinoreje ni več mogoče zagovarjati.
Opomba: Jeranovo stališče ne izraža nujno stališča Sveta za razvoj v kmetijstvu, gozdarstvu in prehrani.
