Ob prazniku dela smo se pogovarjali s tistimi, ki jim je praznik posvečen – z delavci in delavkami v različnih panogah. Prepričani so, da je v trenutnih razmerah nujno organiziranje na delovnem mestu, solidarnost in povezovanje.

Danes obeležujemo praznik dela, ki opominja na krvave demonstracije v ameriškem Chicagu leta 1886, hkrati pa slavi dosežke delavskih gibanj po celem svetu.

V luči krize, ki prihaja in bo tako ali drugače vplivala na delavstvo, je še toliko bolj aktualen, še posebej če opomnimo, da so bile pravice vedno izborjene in nikoli pridobljene. Zanimalo nas je, kako ta praznik vidijo tisti, ki jim je namenjen, torej delavke in delavci.

»Vsi za enega, eden za vse!«

Razkrojenost delavstva je temeljni problem, ki ga opažajo nekateri izmed sogovornikov. Vzgojiteljica Petra Koritnik je na primer opozorila, da bi se delavci morali bolj povezovati in sodelovati. »Ko pride do težav delavk v trgovini, bi  jih mogle podpreti tudi druge organizacije, ko pride do težav v šolstvu, bi spet morali dobiti podporo od drugih. Mislim, da je premalo tega, da ena stroka podpira drugo in da dejansko gremo v nek enotni delavski boj.« Doda, da se pogosto dogaja, da stoji vsak na svojem bregu.

»Ko pride do težav delavk v trgovini, bi  jih mogle podpreti tudi druge organizacije, ko pride do težav v šolstvu, bi spet morali dobiti podporo od drugih. Mislim, da je premalo tega, da ena stroka podpira drugo in da dejansko gremo v nek enotni delavski boj.«

Tudi trgovka Janja Turk je prepričana, da je za ohranitev in nadgradnjo delavskih pravic ključno sodelovanje med delavci. »Trenutno je ogromno zakonodajnih lukenj, ki jih podjetja izkoriščajo v svoj prid, zato je nujno, da delavci držimo skupaj,« poudari.

Delavske organizacije bi morale sodelovati z delavci in spodbujati aktivnost članstva

Sogovorniki so opozorili na birokratizacijo sindikatov. Nekateri izmed njih so po njihovih besedah, pozabili na svojo temeljno funkcijo, ki bi morala biti izboljšanje položaja delavstva. Delavec v proizvodnji Mario Vladić nam je tako razložil, da bi morale biti delavske organizacije bolj proaktivne »Danes so bolj okostenelo birokratske,« pripomni in doda, da ne izključuje možnosti, da se nekoč ta trend spremeni.

Delavec v proizvodnji Mario Vladić razloži, da bi morale biti delavske organizacije bolj proaktivne »Danes so bolj okostenelo birokratske« pripomni in doda, da ne izključuje možnosti, da se nekoč ta trend spremeni.

Novinar Luka Tetičkovič opozori, da sindikalne organiziranosti med medijskimi delavci praktično ni, »vsaj ne več po propadlem poskusu splošne stavke novinarjev leta 2004, ko se je pokazalo da ni kolegialne solidarnosti, novinarji so takrat skoraj tekmovali v tem kdo bo med stavko delal in tako pritegnil bralce na račun stavkajočih.« Zato se mu zdi, da ima največ učinka na delovne pogoje razumna zakonodaja in aktivno preverjanje kršitev.  

»Primarna vloga delavskih organizacij bi morala biti spodbujanje združevanja delavcev najprej po panogah, nato pa v okviru samega delavskega razreda.« za Maribor24 pove študentka Jerneja Breznik. »Tudi namen organiziranja je v teoriji relativno jasen – borba za delavske pravice ter njihova zaščita,« pojasni. David Kristan, ki opravlja delo osebnega asistenta, je prepričan, da bi morali v vodstvih sindikatov več pozornosti nameniti upoštevanju mnenj lastnega članstva.

Največ ustvarjajo tisti, ki so na »minimalcu«

Epidemija na vse prebivalce vpliva tako ali drugače. Zanimalo nas je, kako bo vplivala na položaj delavk in delavcev. Tetičkovič je mnenja, da je »je ta kriza pokazala, da je delo nujen element pri procesu dodajanja vrednosti. Vsak resen ekonomist in poslovnež je to vedel že prej, le na ravni nekakšnih zdravorazumskih pregovorov smo se pretvarjali, da so poslovneži in direktorji tisti, ki ustvarijo največ vrednosti, ostali pa naj bomo hvaležni, da so nam dali delovno mesto z minimalno plačo.«

Tetičkovič je mnenja, da je »je ta kriza pokazala, da je delo nujen element pri procesu dodajanja vrednosti. Vsak resen ekonomist in poslovnež je to vedel že prej, le na ravni nekakšnih zdravorazumskih pregovorov smo se pretvarjali, da so poslovneži in direktorji tisti, ki ustvarijo največ vrednosti, ostali pa naj bomo hvaležni, da so nam dali delovno mesto z minimalno plačo.«

»Tako smo se znašli v absurdu tega, da so bili kot nujni delavci ovrednoteni prav tisti, ki za svoje delo prejemajo minimalko – poštarji, trgovke, medicinske tehnice – in ti ljudje v tem času niso smeli stavkati. Spomnimo se le moralističnih argumentov predsednice Trgovinske zbornice Marije Lah, da je treba v epidemiji biti solidaren in torej ne stavkati.«

Enkratna priložnost za povezovanje delavcev ali uspešna delitev delavstva v korist kapitala?

Koritnikova spomni, da so o delni recesiji, ki bi naj prišla, govorili že pred epidemijo. Po njenem mnenju smo lahko upravičeno zaskrbljeni na vseh področjih, »ker je dejstvo, da bo sledila velika recesija. Pove, da se o varčevanju na račun javne uprave in strokovnih delavcev se že veliko govori. Opozori še, da so že zdaj nekateri pahnjeni na rob revščine. Nesprejemljivo se ji zdi tudi izplačilo minimalne plače, ki se ne izplača tako, kot bi se morala. »Če ima nekdo 940 evrov, bo v tem času dobil povprečno 500 evrov plače in to je nedopustno,« je kritična vzgojiteljica. »Bo pa to enkratna priložnost za povezovanje delavcev,« optimistično pripomni.

Študentka Jerneja Breznik obžaluje, da je trenutna kriza »zgolj odstrla tančico delavskega izkoriščanja ter dvoličnosti.«

Da bi kornakriza predstavljala tisti trenutek, ki bi predstavljal preporod delavskega razreda, si želi tudi Breznikova, vendar tukaj za razliko od Koritnikove meni, da je delitev delavstva zdaj prišla še bolj do izraza. »Na prvi pogled se zdi, da je trenutna kriza idealna priložnost, da se delavci sami, predvsem pa delodajalci zavedajo, kako krhka so medrazredna razmerja ter kako cenjeno bi moralo biti delo, ki ga opravljajo (sploh pa če pri tem neposredno izpostavljajo svoje zdravje),« pojasni. Po njenih besedah je trenutna kriza »zgolj odstrla tančico delavskega izkoriščanja ter dvoličnosti.« Verjame pa, da je ponovna združitev delavskega razreda v prihodnosti mogoča, »kar dokazujejo mnoge uspešne prakse delavskih organiziranj.«

Pogoji se slabšajo, nezaposlenost se veča, delodajalci pa nižajo kriterije

Turkova je prepričana, da kriza že zdaj poslabšuje položaj delavcev. »Manj je novih delavcev, ne podaljšuje se pogodb, nekateri morajo biti doma, drugi delajo krepko čez pogodbene ure, nadure niso plačane…. Če se ne bomo postavili vsi skupaj, bo trenutna vlada vključno z delodajalci in gospodarstvom ščitila izključno svoje interes.«

»Manj je novih delavcev, ne podaljšuje se pogodb, nekateri morajo biti doma, drugi delajo krepko čez pogodbene ure, nadure niso plačane…. Če se ne bomo postavili vsi skupaj, bo trenutna vlada vključno z delodajalci in gospodarstvom ščitila izključno svoje interes.«

Tudi Vladić na tem mestu ne vidi preveč optimistične prihodnosti, saj meni, da se bodo zaradi večje brezposelnosti nižali kriteriji delodajalcev, kar bo posledično privedlo do tega, da bodo že priborjene pravice utonile v pozabo.

Sindikati držijo v rokah kolektivne pogodbe

Sindikati bi naj bili branik delavskih pravic in v epidemiji, ko bi morali še posebej ščititi interese zaposlenih, nimajo glasu pri odločanju, opozarja Koritnikova. »Trenutno sodelovanje z vlado je nemogoče, ker zavrača vsakršen diskurz s sindikati in socialno ekonomskim svetom,« pripomni in poudari, da se ji zdi takšno vedenje vlade absurdno.

»V tej državi zgolj sindikati držijo kolektivne pogodbe v rokah. In če sindikati ne bodo sodelovali, bo narod poražen in s tem sleherni delavec. Ker potem lahko država določa po svoje,« še doda vzgojiteljica in pojasni, da si lahko v prihodnosti obetamo protestne shode.

Ali sindikati opravljajo funkcijo, ki bi jo morali?

Sogovorniki so do sindikatov kritični. Tetičkovič je razočaran nad delovanjem, ker se mu zdi, da lahko delavci od njih pričakujejo zgolj sindikalni piknik in »da bodo člani sindikata neko občo formo sindikalizma izkoriščali za izboljševanje svojega osebnega položaja, da bodo skušali soupravljati podjetje.«

Tudi Vladić pripomni, da so sinidkalne organizacije v Sloveniji postale birokratski aparat. Želi si, da bi bile bolj proaktivne in bi delavce bolj vključevale v odločanje. Kristan pojasni, da je vse odvisno od posameznega sindikata in vloge odbora. »Če imajo težnjo k temu, da se spremenijo stvari v delavskem razredu, bodo tudi delavci pristopili k sindikatu.« 

Tudi Vladić pripomni, da so sinidkalne organizacije v Sloveniji postale birokratski aparat. Želi si, da bi bile bolj proaktivne in bi delavce bolj vključevale v odločanje. Kristan pa pojasni, da je vse odvisno od posameznega sindikata in vloge odbora. »Če imajo težnjo k temu, da se spremenijo stvari v delavskem razredu, bodo tudi delavci pristopili k sindikatu.« Poudari še, da je pomembna komunikacija med sindikatom in delavci.

Breznikova meni, da je vključevanje v sindikate smiselno kljub trendom, ki nakazujejo relativno veliko mero razočaranja ter nezaupanja delavcev v njihovo zastopstvo: »Priča smo nastanku t.i. »spontanega« sindikalizma, ki se pojavi znotraj posameznega podjetja in je ločeno od panožnega sindikata. To je jasen dokaz, da sindikati pogosto ne nagovarjajo interesov delavskega razreda temveč so v vlogi nekakšnega iskalca kompromisa s kapitalom, kar gre v veliko škodo delavcev.« Bistveno se ji zdi, da gradnja sindikata poteka »od spodaj navzgor«.

»Eden proti korporaciji ne more doseči kaj dosti, skupno pa dobimo proti korporaciji neko pogajalsko moč.« 

Turkova spomni, da Lidl ni imel več kot desetletje aktivnega sindikata. Zdaj, ko ga imajo opažajo, da imajo združeni veliko večjo možnost pogajanja. »Eden proti korporaciji ne more doseči kaj dosti, skupno pa dobimo proti korporaciji neko pogajalsko moč,« še doda trgovka.

Prvi maj – čas za slavje ali opomin?

Praznovanje in pomen delavskega praznika je različno od posameznika do posameznika. Tetičkovič je povedal, da njemu delavski praznik predstavlja: »Dva dela prosta dni, ko utihnejo industrijski stroji in se začne vrteti mešalka za beton.«

Koritnikova zaupa, da je prvi maj bil nekoč za njo praznik dela. »Ne morem reči, da je še vedno,« pove in doda, da ta praznik izhaja iz časa njenih staršev in so ga vedno praznovali s ponosom. »V zadnjih letih pa to težko rečemo glede na svet kapitalizma, na izkoriščanje delavcev, delovne vikende in podobne zadeve. Zdi se mi, da se je čut na prvi maj rahlo izgubil,« pove in razloži, da se je izjalovil občutek, ker se je izgubilo spoštovanje do delavcev.

Koritnikova zaupa, da je prvi maj bil nekoč za njo praznik dela. »Ne morem reči, da je še vedno,« pove in doda, da ta praznik izhaja iz časa njenih staršev in so ga vedno praznovali s ponosom. »V zadnjih letih pa to težko rečemo glede na svet kapitalizma, na izkoriščanje delavcev, delovne vikende in podobne zadeve. Zdi se mi, da se je čut na prvi maj rahlo izgubil.«

Za nekatere, kot na primer za Jernejo Breznik, je prvi maj praznik, ki sodi v sklop družinskih praznikov, kot sta na primer božič ali velika noč. »Kljub temu, da bistvo praznika pogosto zasenči ugodje ob vonju žara ter počivanja v senci po prvomajskem pohodu, se mi zdi, da praznik še zmeraj v sebi nosi pomembno sporočilo: boj za delavske pravice se nadaljuje,« doda.

Da pa prvega maja ne bi smeli praznovati, ker si ga ne zaslužimo, meni osebni asistent David Kristan. »Pravice izginjajo in spet si jih bo treba izborit. Kako bomo pa to dosegli, pa je odvisno od kolektiva in posameznikov.«

Za spet druge, kot na primer za Maria Vladića, to predstavlja spomin in opomin na preteklost, kaj se vse lahko doseže, če delavci stopijo skupaj. Tretji, kot na primer David Kristan, so prepričani, da pa prvega maja ne bi smeli praznovati, ker si ga ne zaslužimo. »Pravice izginjajo in spet si jih bo treba izborit. Kako bomo pa to dosegli, pa je odvisno od kolektiva.«

Čeprav bomo letos zaradi epidemije morali izpustiti postavljanje majskega drevesa in druženje s prijatelji, to ni izgovor, da kar pozabimo na mednarodni praznik dela. Njegov pravi in prvotni pomen je namreč povsem nekje drugje. V temeljni ideji, da se je za pravice in standarde treba boriti in da je ta boj mnogo uspešnejši, če se lahko v njem opremo drug na drugega.