Danes mineva natakno 20 let od aretacije Slobodana Miloševića, nekdanjega predsednika Centralnega komiteja Zveze komunistov Srbije (1986 – 1989), predsednika Srbije (1989 – 1997), predsednika Zvezne Republike Jugoslavije (1997 – 2000) in ustanovitelja ter predsednika Socialistične partije Srbije (SPS).

Širši javnosti je Milošević verjetno najbolj poznan kot srbski predsednik in glavni akter in krivec za vojno na področju nekdanje Jugoslavije v devetdesetih letih. Toda Milošević ni bil le navaden politik. Iz komunističnega voditelja je po znamenitem govoru na Gazimestanu ob 600. obletnici kosovske bitke postal kult osebnosti. Mnogi so ga imenovali za srbskega vožda, novega Karađorđa.

Hitro si je utrdil absolutno oblast, predvsem preko njemu zvestih medijev in (pre)mehke opozicije.

Hitro si je utrdil absolutno oblast, predvsem preko njemu zvestih medijev in (pre)mehke opozicije. Iz zagriženega komunista (v ZK je bil več kot 30 let), se je spremenil v velikosrbskega hegemonista, ki za dosego ciljev ni izbiral sredstev. Obtožen je bil naročitve atentata na nekdanjega mentorja in poročno pričo Ivana Stambolića in dveh poskusov atentata na opozicijskega politika Vuka Draškovića. Priprisuje pa se mu še atentat na Željka Ražnatovića – Arkana in novinarja Slavka Ćuruvijo.

Ukradene volitve in 5. oktober

Po enajstih letih trdega vladanja ga je odnesel 5. oktober oz. buldožer revolucija leta 2000. Največje demonstracije povojne Srbije. Razlog to so bile predsedniške volitve ZR Jugoslavije, razpisane na dan 24. septembra 2000. Proti Miloševiću se je oblikovala koalicija Demokratska opozicija Srbije (DOS), katere kandidat je bil Vojislav Koštunica. Slednji je na volitvah zmagal že v prvem krogu s 50,24 %, medtem, ko je Milošević dobil 37,15 %.

Milošević rezultata volitev ni priznaval in to je bila kaplja čez rob za ljudi naveličane “Slobinega” režima. Med 29. septembrom in 5. oktobrom se je na ulicah Beograda in ostalih večjih mest zbralo več kot sto tisoč ljudi, ki so protestirali proti ukradenim volitvam, cenzuri medijev, mednarodnim sankcijam, vojnam, represiji, korupciji in avtokraciji.

Milošević rezultata volitev ni priznaval in to je bila kaplja čez rob za ljudi naveličane “Slobinega” režima. Med 29. septembrom in 5. oktobrom se je na ulicah Beograda in ostalih večjih mest zbralo več kot sto tisoč ljudi, ki so protestirali proti ukradenim volitvam, cenzuri medijev, mednarodnim sankcijam, vojnam, represiji, korupciji in avtokraciji. Organizator protestov je bila DOS, financiral pa naj bi jih tudi Georg Soroš. Protestniki so dosegli svoje zahteve s pomočjo dela policije, ki je odložil orožje in se pridružil nasprotnikom režima. Naslednji dan, 6. oktobra je Milošević preko televizije priznal poraz in 7. oktobra je Vojislav Koštunica prisegel kot prvi demokratično izbran predsednik ZR Jugoslavije.

Napeta situacija

Milošević je tudi po strmoglavljenju z oblasti še vedno užival podporo svojih pristašev, strankarskih kolegov in dela vojske ter policije. Z družino je živel v Titovi vili Mir na Dedinju (elitnem delu Beograda). V javnosti se je pričelo špekulirati, da ga srbska vlada na čelu z Zoranom Đinđićem želi aretirati in izročiti Mednarodnemu sodišču za zločine na področju nekdanje Jugoslavije v Haagu, ki je za njim razpisal tiralico. Novi predsednik Koštunica je Miloševiću obljubil, da ne bo dopustil njegove izročitve v Haag, ker da tega sodišča ne priznava. Vlada je bila medtem drugačnega mnenja, saj so želeli enkrat za vselej zlomiti vpliv in moč Slobodana Miloševića. Konec marca 2001 so se odločili, da mu izročijo prijavo o prekoračitvi položaja. Miloševićeva vila je bila obdana z vojsko, policijo, oboroženimi civili in njegovimi strankarskimi kolegi, ki so postavili živi zid.

Poskus aretacije je trajal kar dva dni od 30. marca do 1. aprila 2001. Za vpad v vilo je bila zadolžena Enota za specialne opercacije (JSO) oz. rdeče beretke pod vodstvom zloglasnega Milorada Ulemeka – Legije, kasneje obtoženega za atentat na premiera Đinđića, 12. marca 2003. Enoti ni uspelo obvladati situacije in so se povlekli, saj jim je bilo ukazano, da ne sme biti žrtev. Srbska državna televizija (RTS) je medtem sporočila lažno novico, da je Milošević aretiran in odpeljan na policijsko postajo, kar ni bilo res, ker se je kmalu za tem pojavil pred vrati vile in pozdravil podpornike.

Vlada je zahtevala, da ne sme priti do prelivanja krvi, zato so se odločili za mirna pogajanja o predaji. Za pogajalca s strani vlade je bil izbran Čedomir “Čeda” Jovanović, vodja poslanske skupine DOS-a. Po več urnih pogajanjih je bilo dogovorjeno, da se Milošević mirno preda, da se mu sodi v Srbiji. Čeda Jovanović ga je, medtem ko je Miloševićeva hčerka Marija streljala nanj, odpeljal v centralni zapor. V dogodek so bile uprte oči sveta. O tem se je poročalo v vseh medijih. Toda 28. junija (na Vidov dan), je bil izročen v Haag, od koder se nikoli več ni vrnil. Umrl je 11. marca v celici zaradi zastoja srca.

V spomin na dogodke izpred točno 20. let se na srbskem RTS-u predvaja igrana serija Družina (Porodica), ki opisuje dolga dva dneva pogajanj o Miloševićevi aretaciji.