Večerov oder so včeraj preplavile rokerske balade prekmurskega poeta Vlada Kreslina in Malih bogov.

Beltinčan Vlado Kreslin je na slovenski sceni stalnica, zato ni bilo presenetljivo, ko se je na spletni strani Festivala Lent pokazal napis, da je koncert z njim in Malimi bogovi, s katerimi sodeluje že od začetka 90. let, razprodan. Prizorišče Večerovega odra je bilo polno še pred začetkom koncerta in v zraku je bilo čutiti pričakovanje.

Rokerske balade, značilen rahlo melanholičen a doživet vokal, klobuk in črna kitara, za nameček pa še odlično odigrana glasbena spremljava.Tako utečenim in izkušenim glasbenikom ne moremo reči drugega kot pa to, da obvladajo. Suvereno so igrali znane in tiste malo manj, eno pa so ponosni Prekmurci posvetili tudi reki Dravi. “Ta je za Dravo, ki je ne vidimo nocoj!” je vzkliknil Vlado Kreslin kar nekoliko nostalgično in zaigral ter zapel pesem Tvoje jutro.

“Ni še konec, zdaj ste na vrsti vi!” In publika je zapela.

Kljub že pripravljeni publiki, polnem prizorišču in nenehnem prizadevanju Kreslina, da vključi publiko in ustvari kar se da dobro vzdušje, je imelo občinstvo občutne vzpone in padce. Na trenutke se je zdelo, da so se nekateri (kljub visoki ceni vstopnice glede na ostale koncerte na Večerovem odru in hitro razprodanem koncertu) prvenstveno prišli družiti. Po začetnih namigih, da petje vendarle ni prepovedano in šali, da naj pojemo osem metrov v zrak, se je publika do dobra prebudila in vključila pri zaključnem delu Rože. “Ni še konec, zdaj ste na vrsti vi!” je zavpil Kreslin in pri “La la la” je pelo celo prizorišče. Priznam, glasno petje občinstva na varnosti razdalji res zahteva malo več poguma kot na koncertih brez omejitev. Sliši namreč vse zgrešene tone, zato bi morda lahko prej nekoliko bolj zadržano petje pripisali koronski neuglašenosti ali pa sramežljivosti zrelejše populacije.

Ko je s svojim umirjenim glasom Kreslin začel s “Hej pa to sem že videl. To sem že doživel. Stal pot tvojim oknom. Ljubosumje grel,” so se začeli pozibavati tudi tisti na stolih. Stoječe ovacije pa si je prislužila Z Goričkega v Piran.

Ko je s svojim umirjenim glasom Kreslin začel s “Hej pa to sem že videl. To sem že doživel. Stal pot tvojim oknom. Ljubosumje grel,” so se začeli pozibavati tudi tisti na stolih. Stoječe ovacije pa si je prislužila Z Goričkega v Piran. Kljub temu da je vzdušje na koncu koncerta obetalo, pa je še pred podaljški manjši del publike v zadnjih vrstah v hitrem tempu zapustilo prizorišče. Na srečo večina ni pozabila, da ko glasbeniki naznanijo konec koncerta, v resnici sledijo še zadnji največji hiti. S stoječo publiko in z boljšim razpoloženjem so glasbeniki sklenili koncert na Večerovem odru.