Res dobri, kaj dobri, najboljši koncerti so tisti, kjer šprica iskrenost. Kjer ni pretvarjanja, »fejka«, »glume«. Kjer se pove, kaj se misli. No, to je pokazal Emkej sinoči na Večerovem odru na Festivalu Lent. Hip hop se na Rotovškem trgu sijajno ovija okrog arkad.

Ker Emkej je ostal takšen. Je. Takšen, da pač pove, kar misli. Saj najbrž zdaj že dobro premisli, ampak vseeno, ko je na odru, ko je tam, ko je tako sredi mesta, kakor je bil sinoči na Večerovem odru na Festivalu Lent, potem »butne« in zine. »Čisto iskreno? Nis’n več v taki formi, kot s’n bil!« Ja, kar malo zadihan je bil, potem ko je zdrdral Hvala, hip hop, kjer ultimativno našteje, zakaj, kako in kaj mu daje glasba. No, pa vseeno potem kasneje pristavil: »Boljšega ne delajo, ne? In jaz se tega zavedam!« Klasični pač!

»Fse je odvisno, kak’ gledaš«

Nedelja na Festivalu Lent, sploh če se vreme čisto malenkost obrne, je vedno nekaj vmes, dvorezna in sprva počasna, previdna, predponedeljska. Dokler se ne zgodijo komedije, gledališče, nastopi, koncerti, ko se na zdaj bolj raztegnjenem kupu zberejo ljudi, ki skupaj najprej pozabijo, nato pa doživijo in spoznajo. Da so to neki drugi, novi, drugačni časi, ravno zato, ker povsem enaki pa koncerti seveda niso.

»Ste bili na otvoritvi fontane brez maske?« je tako kar sam uvodoma vprašal Emkej. In kasneje dodal, da smo »skupaj v tem dreku, zato se podpirajte in imejte radi.« Težko je ne omenjati vsega, kar je bilo in kar je v upanju, da več ne bo. Ampak na Rotovškem trgu se nekako pozabi na vse tisto zunaj. Nekoliko nenavadno je sicer, ko na hip hop koncertu del publike sedi, ampak sedeli so. In to zelo zbrano, vztrajno in zadovoljno. Morda zato, ker so Muzičari, Emkejeva uigrana zasedba, ki legitimno upravičuje izbor imena, igrali brez matrice. Tako nam je vsaj zagotovil. Da, rad govori. Da, rad pove. Da, rad sporoča. Že od uvodne Probaj razumet, ki pravi: »Fse je odvisno kak’ gledaš.«

Uličar za vedno

Emkejevi koncerti so zdaj že dodobra in precej zrela izkušnja. Bizarno, skoraj čudno, ampak bil je koncert skoraj bolj narejen za sedečo izkušnjo. Kar pa je z odra očitno še precej neznana izkušnja. Ni čudno, da je Emkej zaprosil: »Z enim aplavzom, Maribor, bi rad vedo, če je dobro!« Seveda ga je dobil. Takega, mastnega. Ker je bil takšen koncert, ki je predvsem druženje. Ampak druženje s sporočilom. Emkej je namreč zvest svoji filozofiji, vse bolj prisotni v realnih, izkustvenih, opažanja polnih besedilih. Kar vidi, zrima. Kar izkusi, da v refren.

Saj drugače ne gre, ne zna, ne more. Pravi, da bo uličar za vedno. In ko je na oder povlekel Klaro, po njegovi oceni velik talent iz našega mesta, da sta skupaj zapela Ulice, je to pač uličarska poteza. Kot je komad Komu na čast, sploh pa v teh časih. Emkej ni štedil nikogar, ne premiera, ne vlade, ne čase, ne protestov. Pri čemer ni skrenil z rdeče niti, ki je bila, bolj kot je koncert rasel, zabava s sporočilom. Poudarek na zabava. Zato pa se vidi, kako je populiziral svoje videnje živlenja v nalezljivih komadih tipa Rdeče oči in Airplane Mode. Ker pač poletni hit rabiš, pravi. »Aja, pa če koga srečam na afterpartyju zjutraj, naj ne, prosim, raje pošlje domov,« je duhovito zinil po pesmi After Party.

Veš kaj bi ti mogo!

Za konec se je vrnil na oder. Aplavz je pač bil dovolj vztrajen. Po uri in pol se je prikazal s svojimi Muzičari, ki jih je hvalil enega za drugim, ne samo, ker je prav, ampak ker kdor je sosed Vida Turice, pač ve, kakšen kitarski guru je. Da se o klavirskih sposobnostih Žana Hauptmana ne pogovarjamo niti. In zdrdral hit Veš kaj bi ti mogo. Komad, ki v živo, v Mariboru, na Festivalu Lent izpade toliko bolj tu in zdaj. Programski tekst, ogledalo, nova priložnost.

Zato je pa tudi povzel na koncu: »Rabo sn to danes, Maribor!« Skoraj identično, kar je povedal Tomi Meglič s Siddharto v petek. Le da je Emkej po svoje dodal: »Ljubezen je edino, kar nas reši«!