»Nikoli ni prepozno, vsak trenutek je lahko nov začetek!«

Najprej negotova, po prvi vadbi polna energije

»Nikoli ni prepozno, vsak trenutek je lahko nov začetek!« Erika Rajšp se je z jutranjo vadbo »1000 gibov« srečala pred štirimi leti, v skupini MB – Koroška vrata, ki jo vodi Nada Naberšnik. Že naslednje leto, 2017, pa je na Teznu ustanovila novo mariborsko skupino – Mavrica.

»Bila sem malce negotova: zgodnja ura, vadba za starejše, … hm. A že prva vadba me je navdušila in tako je še danes. Ko se zjutraj, v svežini novega jutra,  razmigaš,  raztegneš vse dela telesa, se nadihaš svežega zraka in se napolniš s čudovito pozitivno energijo in dobro voljo, ti ni težko zgodaj vstati, prekolesariti 8-kilometrsko pot ali se voziti skozi mestno gnečo z avtomobilom. Želja po vadbi in druženju v prijetni skupini je bila zame pravo presenečenje.«

K ustanovitvi lastne skupine jo je spodbudila mentorica

Po določenem času jo je mentorica Nada začela spodbujati, naj ustanovi skupino v svoji soseski Tezno. Prizna, da se je sprva sprenevedala, češ da  to ni zanjo, da ne bo zmogla, da ni človek za takšne stvari. »Vse to pa, kljub temu da sem na Teznem vsak dan  opazovala nezadovoljne ljudi, ki se jim ni prav nič dogajalo. Posedali so na klopcah,  in brezdelno klepetali – naveličani vsega, z mislimi daleč stran, zaspani ...  Spraševala sem se, ali takšno upokojensko življenje čaka tudi mene, ko se bodo tudi meni na vsem lepem začele vrstiti težave  s tisto zoprno, ponavljajočo se končnico «roza« –  osteopoROZA, nevROZA, skleROZA, ateroskleROZA…«

Za Eriko je bilo takrat že eno leto vadbe, prav tako pa je opravila obvezno usposabljanje za vaditelja pod vodstvom odličnih motivatorjev Društva Šola zdravja, dr. Nikolaja Grišina in predsednice Zdenke Katkič. Tako se je jutranja vadba »1000 gibov« začela tudi v mariborski soseski Tezno: »Rekla sem si: naredi ta korak, poskusi spraviti Tezenčane na noge. Prvi dan je, priznam, vladala kar precejšnja panika. A se je obrestovala. Odziv je bil neverjeten. Že prvi dan se nas je udeležilo 17 vadečih. Sprva so nas sostanovalci le opazovali z balkonov in skriti za zavesami stanovanj, a vsak dan nas je vadilo vse več in več.  Kmalu – že več kot 30..In to je bilo za prvi mesec vadbe naravnost fantastično število udeležencev.»

Z vadbo ji je uspelo pregnati temne oblake

Tako je Maribor kmalu dobil še eno skupino Šole zdravja. Zanjo so izbrali lepo, mavrično ime – Mavrica. Erika izbiro imena pojasni s kančkom poetičnosti: »Naša življenja so kot mavrica, polna sonca, oblakov in dežja. Na Teznem mi je z vadbo »1000 gibov« uspelo pregnati temne oblake in sivino dolgočasnih dni in kot sončni žarek skozi oblake in mavrično obarvano pozitivno energijo narisati nasmeh na ustnice naših članov.«

Na Teznem mi je z vadbo »1000 gibov« uspelo pregnati temne oblake in sivino dolgočasnih dni in kot sončni žarek skozi oblake in mavrično obarvano pozitivno energijo narisati nasmeh na ustnice naših članov.

Trenutno je skupina Mavrica zelo številčna skupina, saj šteje okoli 60 članov. Na vprašanje, ali nameravajo iz »mavrične« narediti še kakšno skupino, glede na to, da živimo v negotovih časih (Covid-19) in moramo paziti na zbiranja večjega števila ljudi na enem mestu, nam Erika odgovori : »Že večkrat smo poskušali ustanoviti novo skupino na malce bolj odmaknjeni lokaciji, pa nekako ne zaživi. Čez čas se tamkajšnji udeleženci ponovno vrnejo k naši skupini, ki jo tako pridno polnijo,  čeprav bi lahko tam vadili bližje domu.«

Vadijo na ustrezni razdalji

Z distanciranjem in ukrepi, povezanimi z virusom Covid -19, so vsi člani seznanjeni in se temu ustrezno tudi skrbno obnašajo. Erika nam pojasni: »Naš vadbeni prostor je ogromen, saj se razteza  na treh velikih, s potkami ločenih zelenicah. Imamo šest usposobljenih vaditeljev, tako da se lahko razdelimo v tri skupine in lahko vsaka vadi  na eni zelenici. Tako vadimo na dovolj veliki razdalji,  hkrati pa ostajamo še vedno nekako povezani.«

Društvo Šola zdravja šteje že 4836 članov, a od tega je le 10% moških. V mariborski mavrični skupini, ki se lahko pohvali s tako številnim članstvom, pa ne najdemo niti enega moškega člana. Erika se za pojasnilo zopet zateče k razmišljanju v verzih: »V našo skupino smo seveda poskušale privabiti tudi moško družbo, saj nas nenehno opazujejo, komentirajo, a junaka takega na Teznu še ni, ki naši skupini pridružil se bi!«

»V našo skupino smo seveda poskušale privabiti tudi moško družbo, saj nas nenehno opazujejo, komentirajo, a junaka takega na Teznu še ni, ki naši skupini pridružil se bi!«

V omenjenem štiriletnem obdobju je Erika Rajšp prispevala tudi k širitvi dejavnosti Društva Šola zdravja zunaj matične občine, v občinah Beltinci in Murska Sobota. Ustanovitev nove skupine zahteva veliko energije in truda, sploh pa, kadar jo je potrebno organizirati v drugi občini. Na vprašanje, kako se je tega lotila, Erika odgovori: »Skupina Mavrica čuti izrazito pripadnost društvu z željo po spoznavanju in druženju z drugimi skupinami v Mariboru in okolici, kot tudi širom po Sloveniji. Člani imamo prijatelje, znance in tudi družinske člane v krajih po Sloveniji, ki si želijo, da bi vadbo razširili tudi na njihov okoliš. Na takšen način navezujemo stike z društvi upokojencev, dnevnimi centri aktivnosti, občinami ali pa mestnimi okraji, pri njih naredimo malce reklame z zloženko ali našo revijo, da obvestimo ljudi in jih povabimo na srečanje, na katerem  jih seznanimo z našo dejavnostjo in jim pokažemo vadbo «1000 gibov«, ob čemer tudi oni  skupaj z nami potelovadijo. Ta druženja so vedno prisrčna, veliko je navdušenja nad načinom vadbe, energijo, ki jo imajo skupine, dobro voljo. Včasih pa navdušenje zamre in se z vadbo ne zgodi nič.  A z vztrajnostjo ti na koncu vendarle uspe. Večkrat je treba poskusiti.«

Prizadeva si za povezovanje mariborskih in okoliških skupin

Podružnico Šole zdravja v Mariboru je ustanovila prav z namenom, da bi lahko povezovala člane mariborskih in okoliških skupin, jih obveščala o dogodkih in novostih Društva Šola zdravja, organizirala medsebojna srečanja in praznovanja obletnic in kar je najbolj pomembno, med ljudmi širila temeljno miselnost Šole zdravja. In prav to je razlog,  da je kot prostovoljka in članica društva prejela denarno nagrado in priznanje DŠZ za leto 2019, kar jo je v resnici zelo presenetilo:

Nagrado sprejemam kot spodbudo, dodatno energijo in motivacijo za še bolj zavzeto delo pri širjenju članstva in predvsem našega mota: Nikoli ni prepozno, vsak trenutek je lahko nov začetek!

»Sprva sem podvomila in se spraševala ali si to nagrado res zaslužim. Kmalu pa mi je pri srcu postalo prijetno toplo,  saj me dejstvo, da je društvo prepoznalo mojo pripadnost, delo in trud, s pomočjo katerih našo oranžno druščino širim naprej ter si prizadevam narediti nekaj več tako za starejše, kot tudi za mlajše, ki jim je mar za zdravje in gibanje, navdaja z veseljem in ponosom. Nagrado sprejemam kot spodbudo, dodatno energijo in motivacijo za še bolj zavzeto delo pri širjenju članstva in predvsem našega mota: Nikoli ni prepozno, vsak trenutek je lahko nov začetek!«

Pripravila: Neda Galijaš