Pred dnevi so v Kulturnem društvu Ivan Cankar Jurovski Dol pripravili literarni večer, ki so ga poimenovali Po poteh belega metulja. V vabilu so zapisali, da bodo na prireditvi osvetlili osebni, umetniški in literarni vidik življenja pesnice, pisateljice, prevajalke, tolmačke in lektorice Agnes Kojc. Gre za izjemno mlado žensko, ki ji življenje, kot je zapisala podpredsednica kulturnega društva Vida Ornik, na nobeni postaji ne prizanaša s preizkušnjami. Na Filozofski fakulteti v Mariboru je začela z doktorskim študijem slovenistike.

Umetniško izražanje deli z javnostjo pod imenom Poezija belega metulja

Agnes Kojc je 27-letnica iz Jurovskega Dola, ki se je rodila s cerebralno paralizo. Ta je nastala kot posledica prezgodnjega rojstva. Ker se Agnesin center za motoriko ni dovolj razvil, so se pojavile določene težave. Kot nam je povedala, je ves čas na električnem vozičku, na kratkih razdaljah pa se lahko premika s pomočjo osebnih asistentov, ki ji tudi sicer pomagajo pri vsakodnevnih opravilih. Navkljub svojemu dobrovoljnemu in pozitivnemu značaju je v sebi dolga leta nosila skrito bolečino nesprejemanja okolice, saj zaradi življenja na vozičku ni mogla biti popolnoma integriran del skupine. Tako je začela pisati. V začetku je svoje ustvarjanje skrivala. Ko pa se je opogumila in svoje pesniško ustvarjanje ob pravi priložnosti pokazala pravi osebi je dobila potrditev, da dela dobro. Svoje umetniško izražanje je začela deliti z javnostjo na družabnih omrežjih pod imenom Poezija belega metulja. “Ustvarjanje proze se je začelo dokaj hitro. Že v četrtem razredu sem pisala nedokončane zadeve, šlo je predvsem za poskuse romanov, ki jih nisem nikjer objavila. Trenutno imam obdobje, v katerem več eksperimentiram s prozo kot s poezijo. S pisanjem pesmi pa sem začela v prvem letniku srednje šole,” nam pove.

V zadnjem obdobju se tematika njenih del navezuje tudi na bolezen, saj je, kot pravi, na nek način zagovornica pravic oseb z različnimi oviranostmi. “Zdi se mi, da sem to začela v obdobju, ko sem spoznala stanje v družbi in ovire, s katerimi se soočajo invalidi, podzavestno prenašati v pesmi. Hkrati pa sem začela presegati vidik, da sem samo na vozičku, kar se pozna v tem, da o tem več govorim, sem bolj sproščena, skratka, sebe vidim v neki drugi luči.”

“Se pa še vedno med pisanjem izkaže nek moj jaz, ki običajno ni viden pred ostalimi”

Literarni večer v Jurovskem Dolu ni bil le predstavitev umetniškega opusa mlade pesnice in pisateljice, slišali smo tudi osebno izpoved mladega dekleta, ki cerebralno paralizo sprejema kot »svojega zvestega spremljevalca«. Na naše vprašanje, ali je uspela predelati dejstvo, da je na invalidskem vozičku, odgovori: “V približno 70 odstotkih. Preostanek pa so krize, ki se pojavijo vsake toliko časa. Sploh zdaj, ko sem bila po magisteriju pred tem, da se zaposlim. Mislim, da je bila to, kot pravijo, kriza dvajsetih let, ko se človek išče. Sicer pa sem se uspela s tem sprijazniti, je pa vsak dan nov boj.” Literarno ustvarjanje ji predstavlja ventil, skozi katerega se lahko izraža. Pravi, da je bilo na začetku njeno pisanje refleksija oziroma prostor, v katerem se je lahko izrazila, z leti študija pa se trudi, da za deli stoji umetniška vrednost. “Se pa še vedno med pisanjem izkaže nek moj jaz, ki običajno ni viden pred ostalimi. S tem ustvarjam tudi nek alter ego.”

Agnes je na literarnem večeru kot najsvetlejša zvezda žarela v pogovoru pred svojimi domačimi, domačini in povabljenimi gosti ter iskreno in sproščeno spregovorila o spoznavanju in sprejemanju svoje drugačnosti, o ovirah, ki jih v povezavi s svojo drugačnostjo uspešno premaguje, o spoznanju, da njen duh ni na vozičku, o svojih navdihih pesniškega izražanja in najljubših tematikah, o skrbno premišljeni izbiri študija, o svojem poklicnem oziroma raziskovalnem področju, o sodelovanju na številnih književnih natečajih in literarnih večerih, o verovanju v Boga in molitvi, o prizadevanjih za vključevanje invalidov v družbeno življenje in še o čem. Večer je bil enostavno prekratek za vse, kar je poslušalce zanimalo in kar bi Agnes še želela podeliti z njimi. Za doživeto in čustveno prebiranje Agnesine poezije je poskrbela njena botrica in dolgoletna družinska prijateljica Zdenka Krautič.

V odnosu do invalidov se pojavljata dve skrajnosti

Kakšen je po njenem mnenju odnos okolice do hendikepiranih? Pravi, da se je sicer odnos v zadnjih letih spremenil, še vedno pa se pojavljata dve skrajnosti: “Ali smo pomilovanja vredni in nam ne priznavajo integritete ali pa so ljudje ignorantni do naših potreb. Slednje se na primer vidi na parkirnih mestih za invalide.” Sicer pa Agnes priznava, da se je na področju arhitekturnih ovir za invalide v zadnjih letih marsikaj spremenilo na bolje. Sploh v Mariboru ima dobre izkušnje z odprtimi in prijaznimi ljudmi, ki jo vidijo kot človeka. Po drugi strani pa se še vedno pojavljajo predsodki glede zaposlovanja invalidov. Kot pojasnjuje, je potrebno vedeti, da invalidom osebni asistent samo pomaga, ne dela pa namesto njih, prav tako se dogaja, da javni uslužbenci ali pa na primer natakarji govorijo z osebnimi asistenti namesto z invalidnimi osebami. “Jemljejo nas kot neenakovredne in nesposobne nekega odločanja. Iz tega potem izhajajo predsodki o tem, ali smo sposobni živeti v partnerskih zvezah, ali smo sposobni biti starši in podobno.”

Agnes še vedno živi v Jurovskem Dolu, kjer bo najverjetneje tudi ostala, in to kljub temu, da je službeno pa tudi sicer razdeljena med Mariborom in Ljubljano.

Stanovalci zavoda Hrastovec so razstavili svoje likovne izdelke

Ker je avla Fredija Neuvirta v kulturnem domu v Jurovskem Dolu tudi lep razstavni prostor, so tam razstavili likovne izdelke, ki so nastali izpod spretnih rok stanovalcev Socialno varstvenega zavoda Hrastovec. Dogodka se je udeležil tudi direktor zavoda Aleksander Gungl, ki je vse prisotne nagovoril in se zahvalil za možnosti vključevanja stanovalcev zavoda v širšo skupnost. Osebno izpoved mlade umetniške ustvarjalke Agnes Kojc je s skrbno izbranimi glasbenimi vložki popestrila pevka Sara Koler Urbanič. Ko je po polni avli zadonela pesem, se je ob besedah »Ti si ta luč sveta, biser poslan z neba, ki razsvetljuješ dan« marsikomu orosilo oko. Ob vseh križih, ki jih ji je naložilo življenje, nam je lahko Agnes prav vsem »zvezda v temi, svetilnik sredi noči in ogenj žareč, ki iz ljubezni gori«. Življenjska zgodba Agnes Kojc prav vsem prinaša globoko sporočilo, da lahko človek z neizmerno ljubeznijo, osebno vero in voljo klesanja diamanta doseže svoje sanje, če trdno verjame vanje, zaključuje Vida Ornik.