Med tiste, ki jim je bilo likovno ustvarjanje položeno v zibko, zagotovo spada Jožica Andrejč iz Jurovskega Dola. Občani jo poznajo kot upokojeno učiteljico razrednega pouka. 37 let je prihajala v razred, prva tri leta na osnovno šolo v Zgornji Kungoti, preostanek v domačo Osnovno šolo Jožeta Hudalesa Jurovski Dol. Zdaj je že 12 let v pokoju. Prihaja iz kraja Skakovci v bližini Gederovcev, ima še dve sestri in brata. Risala je že v osnovni šoli, tudi kasneje v pedagoški gimnaziji v Murski Soboti, kjer jo je celo eden izmed profesorjev vzpodbujal za študij likovne umetnosti. Ker prihaja iz učiteljske družine, se to ni zgodilo, starši so si namreč zelo prizadevali, da tudi ona nadaljuje družinsko tradicijo. Spominja se, da je kakšno risbo narisala tudi za svojo sestro, ki je potem po njeni zaslugi dobila odlično oceno. “Še danes ne vem, ali je profesor to ugotovil ali ne,” nam hudomušno pove, ko jo obiščemo na njenem domu v centru Jurovskega Dola. Z možem sta tam zgradila veliko družinsko hišo, pred tem so živeli v bloku. Imata sina, ki je v Angliji opravil doktorat iz filozofije religije, zdaj z družino živi na Nizozemskem.

Fant iz drugega razreda ji je dejal, da bo v pokoju slikarka

Po končani gimnaziji se je Jožica vpisala na Pedagoško akademijo v Maribor, skupaj še z dvema Prekmurkama je v tistem obdobju stanovala pri teti v štajerski prestolnici. Pravi, da je v študentskih letih slikanje za nekaj časa postavila na stran, saj si ni mogla privoščiti dragih barv, tudi platna niso bila poceni, poleg tega ni imela časa. “Sem pa kasneje, ko sem se zaposlila v šoli, veliko risala. Tako sem doma ustvarjala učila, in to vse od številskega traku do pripomočkov za učenje poštevanke. Izdelovala sem tudi lutke in nasploh risala za otroke, včasih tudi do dveh zjutraj.” Nikoli ni obžalovala, da se ni odločila za študij likovne umestnosti, so pa njene sposobnosti prepoznali učenci. Ko je bila pred pokojem zadnji teden v službi, so z učenci drugega razreda risali listje, ki pada z dreves. Bila je jesen. “Na hitro sem v mokrem akvarelu narisala motiv padajočega listja in ga pokazala otrokom. Fant z imenom Rene mi je takrat dejal, da bom, ko bom v penziji, slikarka. In to se je res zgodilo.” Pri tem je zanimivo, da je njej oče, ki je bil finomehanik, barval kolesa, brat pa se ukvarja z restavriranjem starih avtomobilov. “Mislim, da sem nekaj talenta podedovala po očetu. Spominjam se, da sem kot otrok ogromno ur preživela v njegovi delavnici. Ves čas me je sicer vzpodbujal, da postanem učiteljica.” Za ta poklic se je kasneje odločilo kar šest njenih družinskih članov.

Ko se je Jožica upokojila, jo je sindikalna zaupnica vprašala, ali želi, da ji ob koncu službe podarijo uro, kar je bila navada v tistih časih. Odgovorila ji je, da bo bolj vesela barv, saj želi v pokoju slikati, in to na platno z akrilnimi barvami. K temu jo je pred tem nagovarjal tudi brat. Že prvi dan v pokoju je narisala prvo sliko. Upodobila je belega in črnega laboda, narisala ju je na osnovi fotografije, ki jo je posnela, ko je obiskala sina v Cambridgeu v Angliji. Sliko je podarila, komu, se ne spomni.

Pripravila je štiri samostojne likovne razstave, skupaj je ustvarila okoli 370 slik

Ker je želela svoje slikarsko znanje izpopolniti, se je po nasvetu sina kar osem let dodatno izobraževala pri slikarki Martini Golija v Voličini. Pravi, da je bila ta izkušnja zanjo zelo dobrodošla, saj se je naučila določenih pravil, ki jih je potrebno upoštevati pri slikanju. Vmes je doma ves čas ustvarjala. Do zdaj je pripravila že štiri samostojne likovne razstave; v šoli v Jurovskem Dolu, na Cankovi, kjer je obiskovala osnovno šolo, v Puconcih, rojstnem kraju njenega moža, in v avli kulturnega doma v Jurovskem Dolu. Skupaj je ustvarila okoli 370 likovnih del. Nekaj jih visi na steni njenega doma, kakšnih sto slik je shranjenih na podstrešju, veliko jih je podarila, nekaj tudi prodala.

Akrilne barve je izbrala, ker so naravne, olja ne želi uporabljati. Najprej je nekaj časa slikala samo cerkve in kapelice, kasneje tudi cvetje, živali, mostove, pred časom je na željo prijateljice iz Prekmurja prvič narisala rože v fazi, prej jih je vedno upodabljala v naravi ali povezane v šopek. Velikokrat ustvarja v naravi, udeležuje se delavnic na prostem v Cankovi, sicer pa riše po fotografijah in spominu. “Še posebej mi je v spominu ostala zadnja delavnica v Cankovi, ko smo ustvarjali v parku Avgusta Pavla, naslikala sem njegov kip, potem pa smo se odpravili do izvira reke Ledave. Bilo je zelo lepo.”

Pred petimi leti je začela s poslikavo dežnikov

Pred petimi leti pa se je naša sogovornica lotila nečesa novega. Moževa nečakinja iz Celja, ki deluje v enem izmed lions klubov, v katerem so ravno takrat zbirali denar za malico za socialno ogrožene šolske otroke, jo je prosila, če lahko poriše pet dežnikov. “To je bil zame velik izziv. Bilo me strah, nisem vedela, kako naj se lotim stvari. Pri tem mi je veliko pomagala moja snaha, ki je bila ravno v tistem času v Sloveniji,” pove Jožica. Vse se začne z nakupom enobarvnega in kompaktnega dežnika. Da je našla tiste prave, je obiskala ogromno trgovin. Sledi ideja, ponavadi si jo zamisli v glavi, če je zahtevna, osnovne obrise motiva nariše na platno dežnika z belo kredo. Naslednja faza je nanašanje barve. “Pri tem je pomembno, da sem zbrana, saj ni možnosti popravljanja. Barve se, ko jih nanesem, ne razlivajo, je pa pomembna tehnika, ki sva jo s snaho dolgo časa razvijali. Običajno barve nanesem trikrat, zelo pomembno je, kako so zmešane. Ko se barva prime, to začutim. Hvala bogu, mi kar gre, do zdaj še nisem popacala nobenega dežnika.”

Do zdaj je poslikala že več kot sto dežnikov, imajo jih vsi njeni sorodniki in prijatelji. Kakšnega poslika tudi po naročilu, največkrat pa jih pokloni kot darilo ob obletnicah in jubilejih. Zahtevnejše motive, kot je bil dežnik, ki ga je poklonila ravnateljici jurovske osnovne šole Vesni Breznik, ustvarja tudi po dva meseca. Upodobila njen dom, šolo, rojstni kraj, … Minimalno pa za izdelavo potrebuje vsaj teden. Sicer pa je za sestro iz Slovenj Gradca, ki ima okoli hiše ogromno vrtnic, ob 70. rojstnem dnevu na dežnik naslikala prav toliko vrtnic, za drugo sestro iz Prekmurja je ob obletnici ustvarila 60 makovih cvetov, 88 jih je naslikala za profesorico Martino Golija. Jurovskemu župniku je družinski prijatelj za rojstni dan poklonil dežnik, na katerega je Jožica v črno-beli tehnki naslikala vse objekte na osrednjem trgu: cerkev, župnijo, gostilno, kulturni dom in župnijskega zavetnika sv. Jurija na konju. Med zahtevnejše motive spadajo tudi: primorska vasica, šanson Edith Piaf, indijska boginja obilja, … “Vedno ustvarjam takšne motive, s katerimi vem, da bom ljudi razveselila.”

Ročno poslikani dežniki nimajo le estetske, temveč tudi uporabno vrednost. Res je, kot pravi Jožica, da jih imajo nekateri razstavljene po stanovanjih, kar pa ni potrebno, saj so lahko v uporabi. Voda namreč ne spere barv, je pa pomembno, da dežnik po vsaki uporabi dobro posušimo. “Sama porisan dežnik uporabljam že pet let in je še vedno takšen kot na začetku.”